Okupacija in revolucija v Sloveniji – Prvi del

---

Kazalo

• Uvod
• Prvi del
• Drugi del

---

DEL A: SLOVENIJA POD OBLASTJO SIL OSI

[Stran 33] I. POMEMBNA UVODNA MEDNARODNOPRAVNA VPRAŠANJA

Kadar raziskujemo dogajanja v Jugoslaviji na prelomu v 21. stoletje, ugotavljamo, da so vzroki številnih sporov zakoreninjeni v preteklosti dežele in so se tam v podobni obliki že pojavljali. Enako velja, ko dogodke druge svetovne vojne oz. povojnega časa zgodovinsko raziskujemo ter jih ocenjujemo s stališča mednarodnega javnega prava. Tudi tu so mnogi dogodki tega časa posledica različnega razvoja posameznih narodnostnih skupin in njihovih različnih ciljev. Jugoslavija je bila tako že od svoje ustanovitve kot Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 država, ki sta ji grozili odcepljanje in razkosanje. Zlasti Slovenija, gospodarsko najbolj razvito in zahodno usmerjeno ozemlje Jugoslavije, kot tudi Hrvaška sta si od tistega trenutka prizadevali za samostojno državo oz. za svojo neodvisnost v federalni državi.

1. Mednarodnopravni status Slovenije oziroma Jugoslavije spomladi 1941

Pred 1. decembrom 1918, ko je kralj Aleksander I. razglasil Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, 1 so se balkanske države razvijale zelo različno, tako z verskega in kulturnega vidika kakor tudi z vidika svoje državnosti. Ta razhajajoči se razvoj se je pričel leta 395 po Kr., ko je bilo Rimsko cesarstvo razdeljeno na Vzhodno rimsko in Zahodno rimsko cesarstvo. Kasneje so posamezne dežele pripadale Habsburškemu ali Osmanskemu cesarstvu. Meja med obema na novo ustanovljenima cesarstvoma je potekala vzdolž reke Drine skozi [Stran 34] današnjo Bosno in Srbijo. Ta meja je označevala še danes pomembno ločnico med bizantinsko in rimsko nadoblastjo, ki je vplivala tudi na jezikovni in verski razvoj narodov. Iz te delitve med drugim izhaja tudi to, da so Slovenci, Hrvati in Dalmatinci sprejeli katoliško vero, 2 medtem ko so se Srbi, Črnogorci in Makedonci oklenili pravoslavne vere, 3 Bosna in Hercegovina pa sta bili pod vplivom Turkov islamizirani. 4 Na nekaterih ozemljih so uporabljali latinico, na drugih pa cirilico.

a) Razvoj posameznih ozemelj do leta 1918

(1) Slovenija

Prva slovenska skupnost je kot država karantanskih Slovencev (Karantanija) obstajala od sredine 7. stoletja do sredine 8. stoletja. Po spreminjajoči se odvisnosti od različnih kraljestev je Slovenija (vojvodini Kranjska in Koroška) leta 1355 pripadla Habsburžanom in je bila del monarhije do leta 1918. 5

(2) Hrvaška

Prvo hrvaško kraljevino, katere razsežnost je sporna 6 in ki je bila na višku svoje moči sredi 11. stoletja, je na začetku 9. stoletja razglasil Tomislav. Po smrti poslednjega kralja, Zvonimira (1076–1089), ji je od leta 1102 vladal madžarski princ Kálmán. Po letu 1106 je postala avtonomni del madžarske kraljevine s svojo skupščino (sabor), svojim davčnim sistemom in svojo vojsko. 7 Po osmanski zmagi pri Mohaču leta 1526 in po vzpostavitvi avstrijsko-madžarske personalne [Stran 35] unije je sabor leta 1527 Ferdinanda Habsburškega izvolil še za hrvaškega kralja. 8 Obdobje, ki je sledilo, je bilo zaznamovano s prizadevanji Madžarske po omejitvi hrvaške avtonomije 9 in z zahtevami Hrvaške po združitvi vseh hrvaških dežel. 10 Hrvaška je dobila polavtonomni status z madžarsko-hrvaško pogodbo z dne 24. oktobra 1868, ki je bila posledica avstrijsko-madžarske pogodbe (dualizem) iz leta 1867 in katere nasledek je bil nastanek dvojne monarhije 11 iz avstrijskega cesarstva. 12

(3) Srbija

Ob koncu 8. stoletja je nastala srbska kraljevina, ki je v 14. stoletju obsegala ozemlje Kosova, dele današnje Srbije, Črne gore, Albanije, severne Grčije, Bosne in Hercegovine ter Makedonije. 13 Kulturni razcvet je kraljevina doživela v času carja Dušana (1331–1355), ko je bil med drugim izdan Dušanov zakonik. Temu obdobju je z bitko na Kosovem polju leta 1389, v kateri so Turki premagali Srbe, sledil propad države. 14 S tem porazom se je pričela osmanska vladavina, ki je trajala do leta 1878, ko je bila na berlinskem kongresu priznana neodvisnost Srbije od osmanskega cesarstva; hkrati je Srbija kot protiuslugo za sodelovanje v turško-ruski vojni leta 1877 dobila ozemlje med Nišem in makedonsko mejo. 15 Leta 1882 je srbska kneževina prerasla v kraljevino. 16 V letih 1912– [Stran 36] 1913 se je Srbija udeležila balkanskih vojn, kar je imelo za posledico, da so se Turki umaknili z Balkana in ves polotok prepustili Slovanom, srbsko ozemlje pa se je povečalo še za Makedonijo. 17

(4) Druga ozemlja

Preostale balkanske države, Bosna in Hercegovina, Makedonija in Črna gora, so bile večino svoje zgodovine pod tujo nadoblastjo. Bosna in Hercegovina je od leta 1463 pripadala Osmanskemu cesarstvu, medtem ko je bila predtem pod bizantinsko, srbsko in madžarsko nadoblastjo. 18

(a) Bosna

V bosanski zgodovini je omembe vreden nauk bogomilov, verske ločine, ki je v 11. stoletju tja prodrla iz Makedonije in ustanovila t. i. bosansko Cerkev. 19 Bosna je izginila šele pod turškim gospostvom, ko je bosansko plemstvo prestopilo v muslimansko vero 20 ter tako skušalo rešiti posest nad svojimi zemljišči. Proti koncu 14. stoletja je Bosna za kratek čas postala najmogočnejša država na Balkanu. Leta 1346 je bosanski ban (knez) Tvrtko razglasil Kraljevino Srbijo in Bosno ter je leta 1390 prevzel še naziv „kralj Dalmacije in Hrvaške“. 21 Vendar je po njegovi smrti država propadla in leta 1908 jo je končno anektirala Avstro-Ogrska. 22

(b) Črna gora

Črni gori je najprej vladala Srbija, od leta 1499 pa Turki. Kljub temu je, v nasprotju s Srbijo, zaradi nedostopnosti svo [Stran 37] jega ozemlja vedno ohranila neko samostojnost. 23 Enako kot Srbiji je bila tudi Črni gori samostojnost priznana na berlinskem kongresu leta 1878. 24

(c) Makedonija

Makedonija je neodvisnost izgubila že v zgodnjem srednjem veku. Izmenično je bila podložna Bolgarom, Grkom, Srbom in končno Turkom, dokler ni bila razdeljena v času balkanskih vojn 1912–1913. 25

b) Razvoj med letoma 1918 in 1940

Že v 19. stoletju so obstajali politični tokovi, ki so si prizadevali za združitev balkanskih dežel. Takšno je bilo zlasti na Hrvaškem ustanovljeno „ilirsko gibanje“, 26 katerega cilj je bila suverena južnoslovanska država in ki je odločilno izoblikovalo izraz „jugoslovanski“. 27 Takšna je bila tudi organizacija, ki jo je v šestdesetih letih 19. stoletja ustanovil hrvaški škof Josip Juraj Strossmayer in je povzela to nadnacionalno idejo. 28 V nasprotju s tem so se na hrvaški in srbski strani pojavila nacionalistična prizadevanja, ki so bila privržena ideji o Veliki Srbiji oz. Veliki Hrvaški. 29

(1) Prizadevanja za združitev

Pred prvo svetovno vojno so prevladovali štirje politični tokovi, ki so se ukvarjali s prihodnostjo Jugoslavije: velikosrbski, hrvaški, ideja o trializmu 30 in jugoslovanska ide [Stran 38] ja. 31 Medtem ko je trializem našel pripadnike med srbskimi in hrvaškimi katoličani in avstrijskimi katoliškimi krogi, je imela jugoslovanska ideja le malo zagovornikov, ker sta jo odklanjali Rusija in Srbija ter je poleg tega predpostavljala popoln razpad habsburškega cesarstva. 32

Ker je bilo v prvi svetovni vojni slutiti poraz Avstro-Ogrske in s tem povezan razpad mnogonacionalne države, se je jugoslovanska ideja vseeno uveljavila. 33 Podlaga za takšen razvoj je bilo 14 točk, ki jih je leta 1917 razvil ameriški predsednik Wilson in katerih osrednje sporočilo je bilo priznanje, da imajo vse narodnosti habsburške monarhije v okviru priznane pravice narodov do samoodločbe pravico, da se samostojno odločijo o svoji nadaljnji prihodnosti. 34 Že leta 1915 so emigranti iz habsburške monarhije v Parizu uradno ustanovili Jugoslovanski odbor. 35 Cilj komiteja je bila ustanovitev enotne jugoslovanske oz. srbsko-hrvaške države. 36 Vendar so že prva pogajanja s srbsko vlado pokazala razhajanja glede prihodnjega ustroja države, saj je komite zagovarjal federalno zasnovo, Srbi pa nasprotno centralistično zasnovo države. 37

Kljub temu so zastopniki srbske vlade in Jugoslovanskega odbora od 20. do 27. julija 1917 sprejeli Krfsko deklaracijo. Z njo so se sporazumeli, da ustanovijo skupno državo Srbov, [Stran 39] Hrvatov in Slovencev kot ustavno in parlamentarno monarhijo pod srbsko dinastijo Karađorđevičev. 38 V začetku oktobra 1918 39 je bil ustanovljen „Narodni svet (Narodno veće) Srbov, Hrvatov in Slovencev“ kot zastopstvo južnih Slovanov v Avstro-Ogrski. 40 Le malo kasneje, 29. oktobra 1918, je bila na nekdanjem avstro-ogrskem ozemlju teh ljudstev razglašena skupna suverena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. „Narodno veće“ je bil priznan kot najvišja oblast nove države in pretrgana je bila državnopravna povezanost z Avstro-Ogrsko. 41 Zaradi napetega notranje- in zunanjepolitičnega položaja 42 je Narodni svet, ki je bil ustanovljen na ozemlju nekdanje habsburške monarhije, 24. novembra 1918 Kraljevini Srbiji ponudil združitev z Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Potem ko so se Srbiji priključile Vojvodina, Črna gora ter Bosna in Hercegovina, je princ regent Aleksander 1. decembra 1918 ponudbo sprejel in razglasil Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. 43

(2) Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev

Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila nova država, ki je nastala z združitvijo dveh držav, čeprav je v sodni praksi in literaturi delno vladalo mnenje, da se je Srbija samo povečala. 44 Podlaga tega vprašanja, ki ga moramo obravnavati z vidika nauka o nasledstvu države, 45 je bil člen 297h Versajske pogodbe, podpisane dne 28. junija 1919. Ta določa, da naj se pri likvidaciji nemškega premoženja, pravic in koristi v novih državah, ki so nastale po vojni, izkupički izplačajo neposredno nemškim lastnikom. Medtem ko je glede Poljske in Čehoslovaške prevladalo soglasno mnenje, da sta nastali novi državi, je bilo to za Kraljevino Srbov, Hrvatov in [Stran 40] Slovencev zavrnjeno. To stališče je temeljilo na besedilu Pariške mirovne pogodbe in Saintgermainske pogodbe o zaščiti narodnostnih manjšin. V obeh sta bili kot „novi državi“ omenjeni izključno Poljska in Čehoslovaška, ne pa tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (prim. člen 248d Saintgermainske pogodbe 46 in člen 231d Trianonske pogodbe 47). Vendar moramo takšno razlago, ob upoštevanju prav tako obstoječih nacionalnih interesov, zavrniti 48 in izhajati z nasprotnega stališča, s stališča o združitvi obeh držav, katerega teoretično podlago pomeni opredelitev Samuela Pufendorffa:

„Ad eiusmodi mutationem, quae civitas aliqua eadem esse definit, referunt quoque si duo popoli uniantur, non per modum foederis, aut per communem regem, sed ut revera ex duabus civitatibus unafiat. […] Est tamen accurate considerandum, aut duo pluresve populi ita se coniungant, ut pari deniceps omnes iure novam aliquam civitatem constitutum eant.“ 49

Pogoji za združitev dveh držav (fuzijo) in obenem značilnosti, ki le-to ločijo od priključitve (aneksije), so torej:
„1. the existence of at least two states, subjects of international law;
2. a union must be the product of a joint will of the uniting states, formulated and expressed by proper organs whose will is imputable to the respective states;
3. the union must result in the extinction of the uniting states [Stran 41] as separate subjects of international law and the creation of an entirely new state.“ 50

Nesporno je, da sta bili tako Kraljevina Srbija kot tudi Država Slovencev, Hrvatov in Srbov državi v smislu mednarodnega prava. Skladno z naukom o treh elementih državnosti (ki bo podrobneje obravnavan v nadaljevanju) je imela še zlasti Država Slovencev, Hrvatov in Srbov državno ozemlje, prebivalstvo države in državno oblast v obliki narodnega sveta. 51 Državi sta se združili na osnovi soglasne volje. Proti priključitvi navajajo, da se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov nikoli ni dala priključiti Srbiji ali vključiti vanjo, ampak naj bi pobuda za oblikovanje nove države prišla z jugoslovanske strani, torej od države, ki je bila ustanovljena na nekdanjem habsburškem ozemlju, medtem ko naj bi Kraljevina Srbija 24. novembra 1918 to ponudbo samo sprejela. 52 Posledica združitve obeh držav naj bi bila nova država, „civitas nova“, ki ni istovetna z eno od predhodnih držav. To naj bi izhajalo predvsem iz tega, da sta oba predhodna parlamenta in obe vladi prenehali obstajati ter da je srbsko ustavo nadomestila nova ustava novoustanovljene kraljevine. 53 Poleg tega je bila nova država – čeprav z nekaj zavlačevanja – kot taka tudi mednarodno priznana. 54

Novonastala kraljevina je 28. junija 1921 dobila ustavo, ki je predvidevala centralistično državno ureditev. Potem ko so srbske sile v deželi prevzele vodilno mesto in zaradi vedno [Stran 42] bolj očitnih napetosti znotraj države, 55 je kralj 6. januarja 1929 razveljavil ustavo, razpustil parlament, prepovedal stranke, ki so se zavzemale za spremembe v organizaciji države, ter vzpostavil kraljevo diktaturo. 56 Dežela je bila preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo in izvedel reformo upravnih področij, ki niso upoštevale narodnostnih danosti. 57 Ante Pavelić je nato v izgnanstvu v Italiji ustanovil ustaše, revolucionarno organizacijo s ciljem ustanoviti neodvisno hrvaško državo. Kralj je zaradi notranje- in zunanjepolitičnega pritiska 3. septembra 1931 sicer razglasil novo ustavo, vendar pa se dejanske razmere niso spremenile. 58 Razmere v deželi so privedle do tega, da sta se hrvaška in srbska opozicija zbližali in oktobra 1937 sklenili narodni sporazum, s katerim sta se dogovorili, da naj bi Hrvati in Srbi enakopravno vladali. 59

(3) Enotna država in prizadevanja za razdružitev

Po smrti kralja Aleksandra, ki je 9. oktobra 1934 na državnem obisku v Marseillu postal žrtev atentata, je državne posle v imenu še mladoletnega prestolonaslednika Petra prevzel princ Pavel. 60 V njegovem času je prišlo do preobrata predvsem v notranji politiki, ki je 26. avgusta 1939 privedel do sporazuma s predstavniki Hrvatov. 61 Vsebina sporazuma je bila ustanovitev Banovine Hrvaške, ki je na področju kmetijstva, zdravstva, sodstva in šolstva dobila široko avtonomijo ter je bila vodenju osrednje državne oblasti podrejena le na zunanjepolitično pomembnih področjih (obramba, zunanja [Stran 43] politika in finance). 62 Vendar se odnosi v bistvu niso spremenili, ker so hrvaške nacionalistične in separatistične sile zdaj že zahtevale samostojno državo in s tem razdružitev Jugoslavije. 63 Tudi v Sloveniji, Črni gori in Makedoniji so se okrepile skupine, ki so si prizadevale za novo državno ureditev ali pa so prav tako sledile separatističnim ciljem. 64 Kljub temu zaradi zunanjepolitičnih dogodkov do dokončne ureditve sporov ni prišlo. Jugoslavija je leta 1937 z Italijo že sklenila pakt, 65 nato pa je 25. marca 1941 za Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo pristopila še k trojnemu paktu. 66 Ljudstvo in vojska sta nato 26.–27. marca 1941 strmoglavila vlado in novi oblastniki so s Sovjetsko zvezo sklenili pakt o nenapadanju. 67 Nemčija je zatem brez predhodne vojne napovedi 6. aprila 1941 pričela vojni pohod na Jugoslavijo, ki se je 17. aprila 1941 končal z brezpogojno kapitulacijo jugoslovanskih oboroženih sil. 68 Tedaj že vladajoči kralj Peter in vlada sta šla v begunstvo v London. 69

Kljub nekaterim separatističnim gibanjem in odobreni delni avtonomiji Hrvaški, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev tačas ni bila ne zveza držav niti zvezna država. Kraljevina je v bistvu ohranila enotne državne strukture in pravno v izvajanju svoje državne suverenosti ni bila v ničemer omejena.

[Stran 44] c) Utemeljitev slovenskega naroda in njegove pravice do samoodločbe, uresničene leta 1991

Že prej nakazani razvoj jasno kaže, da sta bila razpad Jugoslavije in med drugim ustanovitev slovenske države že prej nakazana in da sta jo vojna in titoizem le odložila. Neodvisnost Slovenije, razglašena leta 1991, je bila tako posledica procesa odcepljanja, ki je bil nakazan že na začetku vojne in se je začel z Wilsonovim priznanjem pravice narodov do samoodločbe in se je kasneje nadaljeval tako z Atlantsko listino z dne 14. avgusta 1941 70 kot tudi s Statutom Združenih narodov. Ne glede na vprašanje, ki presega okvire tega dela, ali in pod katerimi pogoji pravica do samoodločbe upravičuje odcepitev, zgodovinski razvoj kaže, da Slovenci razpolagajo z jezikovno in kulturno enotnostjo, ki utemeljuje njihovo pravico do samoodločbe. Slovenci so imeli, čeprav le za kratek čas, tudi državno samostojnost. Tesna povezanost s Habsburžani ter navezanost na zahodno kulturo in njene prevladujoče zgodovinsko-miselne tokove (npr. razsvetljenstvo) sta zapustili globoke sledove, ki so izoblikovali slovensko samopodobo. 71 Slovenci so poleg tega že z ilirskim gibanjem v 19. stoletju začeli kazati zasnove zavesti o svoji samostojnosti, temelječi na zgodovinskem, jezikovnem in verskem razvoju. Končno so v letih 1990–1991 na referendumu o neodvisnosti in s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS izrazili voljo, da sami odločajo o svoji usodi. 72

[Stran 45] 2. Sile osi „razbijejo“ jugoslovansko državo

a) Nova ureditev ozemelj

Takoj po kapitulaciji jugoslovanske armade so se Hitler in njegovi zavezniki lotili „razbijanja Jugoslavije kot države“ 73 in so si deželo razdelili. Na mestu nekdanje države Srbov, Hrvatov in Slovencev je nastala mešanica vazalnih držav, odstopljenih in zasedenih ozemelj. 74

(1) Slovenija

Slovenijo so si razdelili Madžarska, Nemčija in Italija. Madžarska je dobila Prekmurje. Severni del Slovenije, Spodnja Štajerska, južni rob Koroške (Mežiška dolina) in Gorenjska so bili priključeni Vzhodni marki (Ostmark), Italija pa je dobila južni del Slovenije (Dolenjsko in Notranjsko) z Ljubljano. 75

(2) Druga ozemlja

Večina Makedonije je pripadla Bolgariji, Kosovo Albaniji, 76 Črna gora je postala satelitska država Italije, ozemlja severno od Donave pa je dobila Madžarska. 77 Srbija je bila postavljena pod nemško vojaško upravo, ki jo je vodila vlada pod vodstvom Milana Nedića.

[Stran 46] (3) Poseben položaj Hrvaške

Hrvaška je imela poseben položaj. Prvotno načrtovana priključitev dežele k Madžarski je propadla zaradi madžarske zavrnitve, češ da je Hrvaška „nezanesljiva“. Iz tega razloga so okupacijske sile nato sklenile, da ustanovijo „samostojno Hrvaško“. 78 Na Mussolinijevo zahtevo so oblast prenesle na ustaškega vodjo79 (poglavnika) Anteja Pavelića, ki je leta 1934 odločilno sodeloval pri atentatu na kralja Aleksandra in je živel v izgnanstvu v Italiji. 80 Pavelićev privrženec Slavko Kvaternik je 10. aprila 1941 razglasil Neodvisno hrvaško državo (NHD), katere uradni poglavar je bil spoletski vojvoda. 81 To „državo“ so priznale samo sile osi, ki so obenem razglasile, da je jugoslovanska država razpadla. 82

Dejansko je Hrvaška preživela izključno zaradi prisotnosti obeh okupacijskih sil, ki sta hrvaško državno ozemlje z demarkacijsko črto razdelili na ločeni interesni ozemlji in vplivali na vse bistvene odločitve. 83 Že v začetku svojega vladanja se je Pavelić odpovedal vsakršnemu zunanjepolitičnemu delovanju. V pogovoru 13. aprila 1941 je posebnemu pooblaščencu von Ribbentropu sporočil, da to prepušča Adolfu Hitlerju. 84 „Državno ozemlje“, katerega meje zaradi italijanskega odpora nikoli niso mogle biti dokončno določene, 85 se je zmanjšalo že 18. maja 1941, ko je bilo z Rimskimi pogodbami, sklenjenimi med Italijo in Hrvaško, dogovorjeno, da si Italija [Stran 47] priključi širok pas jadranske obale. Na celotnem „državnem ozemlju“ je primanjkovalo hrvaških uradnikov in vojaštva, 86 ki bi vzdrževali javni red. To se je še posebno pokazalo junija 1941, ko so četniki in partizani pod Titovim poveljstvom pričeli vdirati na hrvaško državno ozemlje. Zaradi personalne šibkosti obrambnih sil je že leta 1942 na ozemlju južno od Banjaluke nastala „partizanska država“ s približno 35.000 dobro organiziranimi in oboroženimi borci, ki jih je podpiralo prebivalstvo. 87 Le s pomočjo Italije in Nemčije, ki sta hrvaške oblasti podredili svojemu poveljstvu, je uspelo v deželi vsaj delno vzdrževati red. 88 Ko sta se obe sili umaknili, so partizani zasedli vso Hrvaško in s koncem vojne je hrvaška „država“ prenehala obstajati. 89

b) Pomen Hrvaške za nadaljnji obstoj Jugoslavije kot subjekta mednarodnega prava

V nasprotju s prepričanjem sil osi Hrvaška ni bila država v smislu mednarodnega prava 90 in tudi Jugoslavija kot subjekt mednarodnega prava ni propadla.

(1) Pomanjkljiva državnost Hrvaške

Da Hrvaška ni imela kvalitete države, brez dvoma sledi iz „nauka o treh elementih“, ki se je razvil iz splošnega nauka o državi in velja tudi v mednarodnem pravu. 91 Po njem so za [Stran 48] obstoj države potrebni prebivalstvo države, državno ozemlje in državna oblast. 92

(a) Prebivalstvo države in državno ozemlje

Hrvaška je brez dvoma imela državno prebivalstvo in ozemlje. Pojem državno prebivalstvo pomeni skupnost vseh državljanov, ki so pod neomejeno državno oblastjo. 93 Ni pomembno, ali ti ljudje pripadajo isti rasi, kulturi, jeziku, zgodovini ali veri, 94 tako da „nacionalna država“, ki predpostavlja narodnostno zaključeno jedro ljudi, ne ustreza mednarodnopravnemu pojmu države. 95 Ne konstituirajo torej samo ljudje države, ampak tudi država konstituira državno prebivalstvo. 96

Državno ozemlje je ploskovno urejen zemeljski prostor, ki je s trodimenzionalnimi mejami razmejen od ozemlja drugih držav ali od nikogaršnjega ozemlja, ter znotraj katerega ima država pristojnost za izvrševanje državne oblasti, ki načelno izključuje druge države. 97 Določena velikost države ni pogoj, 98 tako da lahko države obstajajo tudi na najmanjšem prostoru, kot ponazarjata vatikanska država ali Liechtenstein. 99 Prav tako [Stran 49] ni nujno, da so meje ozemlja dokončno določene; 100 obstajati mora le določeno osrednje ozemlje, 101 tako da nasprotovanje Italije glede dokončnih meja s Hrvaško ni pomembno.

(b) Neodvisna državna oblast

Vendar je na Hrvaškem manjkala učinkovita in suverena državna oblast. Ta se mora raztezati na ozemlje države in njegovo prebivalstvo ter predpostavlja neodvisno organizacijo, ki razpolaga z določeno mero organizacijskih struktur. V zvezi s tem so na splošno potrebni vlada, zakonodajni organi in uprava, deloma pa tudi vsaj nenapisana ustava. 102 Po načelu učinkovitosti se mora državna oblast dejansko uveljaviti, da država svoji državni ureditvi lahko zagotovi veljavnost in da lahko svoje ozemlje obvladuje brez vmešavanja nosilcev drugih oblasti. 103

Hrvaška tudi v smislu mednarodnega prava ni bila neodvisna država, 104 ker ji je manjkala učinkovita in suverena državna oblast; „država“ namreč ni bila sposobna delovati notranje- in zunanjepolitično. Kot smo že pojasnili, Pavelićevi vladi ni uspelo niti vzpostaviti urejene uprave niti ji ni uspelo, da bi brez vmešavanja Nemčije in Italije obvladovala državno ozemlje in ubranila ozemlje, ki so si ga prisvojili partizani.

Če hoče država obstajati kot mednarodnopravni subjekt, potrebuje neodvisnost oz. suverenost. Kot notranja suverenost to pomeni, da je sposobna ravnati z obsežnimi zakonodajnimi pristojnostmi in ustavodajnostjo, 105 kot zunanja suverenost pa [Stran 50] neodvisnost države, da deluje brez nadzora kake druge države. 106 Čeprav sprejemanje obveznosti iz mednarodnopravnih pogodb suverenosti ne nasprotuje, te obveznosti ne smejo pripeljati do popolne odpovedi državni neodvisnosti in/ali podreditve volji kake druge države. Državi, ki sklene pogodbo, mora ostati možnost, da jo z enostransko izraženo voljo razdre. 107

Proti neodvisnosti hrvaške državne oblasti končno govori tudi to, da so jo ustanovile okupacijske sile. Notranja legalnost (zakonitost) državne oblasti, to je ujemanje z voljo ljudstva, in njena mednarodnopravna legitimnost, to je naravnanost na zunajpravne temeljne vrednote, sta sicer neodvisni od mednarodnopravnega obstoja države, zato more biti kot država priznana tudi država, ki se je uveljavila s kršenjem mednarodnega prava. 108 Vendar iz 10. člena Pakta Društva narodov, ki vsebuje jamstvo proti nasilnemu spreminjanju posesti (steal by force), 109 kot tudi iz Briand-Kelloggovega pakta in Stimsonove doktrine 110 sledi, da to ne velja za države, ki jih ustanovi okupacijska sila. Načelo, da uporaba sile ne more uničiti tuje pravice, 111 so vsebovali tudi kasnejši mednarodno [Stran 51] pravni sporazumi in je eno od splošnih načel mednarodnega prava. Nasilna priključitev je torej vedno nična in je ne more popraviti niti priznanje drugih držav. 112

Že pred letom 1939 je bilo priznano, da vojaška zasedba ne privede do prenehanja zasedene države 113 in da „nova država“, ki je bila ustanovljena med vojaško zasedbo, ni neodvisna. 114 Pri takih popolnoma novih oblikah državnih skupnostih, ki jih ustanovijo okupatorji, gre namreč za t. i. marionetne države (Puppet-States). 115 Od okupacijske sile so odvisne v kar največji možni meri, ki ne pušča prostora za izoblikovanje avtonomne volje in voljnega ravnanja. 116 So torej stvaritev okupacijske sile in njeno orodje. 117

Teh ugotovitev ne spreminja niti dejstvo, da so sile osi Hrvaško mednarodnopravno priznale. Pri priznavanju gre za mednarodnopravno izjavo volje. Ta je enostransko pravno dejanje, za katero je potrebno, da ga naslovnik prejme, ne pa tudi, da ga potrdi. 118 Sporno je predvsem pravno presojanje priznavanja. Vendar izčrpno prikazovanje te problematike tu ni potrebno, saj je obstoj elementov državnosti podlaga za priznanje države tako po konstitutivni kot tudi po deklaratorni teoriji. 119 Iz povedanega sledi, da se zato, ker Pavelićeva vlada dejansko ni izvajala oblasti v okviru trdnega in trajnega uveljavljanja, popolna odvisnost Hrvaške od sil osi kaže v tem, da je s koncem vojne brez težav prenehala obstajati. Zato [Stran 52] do veljavnega priznanja s strani sil osi torej ni moglo priti in je bilo mednarodnopravno neveljavno. 120

(2) Jugoslavija kot država ni propadla

Po „nauku o treh elementih“ država propade le, če dokončno izgubi enega od elementov državnosti, to je za stalno in brez možnosti, da ga dobi nazaj. 121 Zato v nasprotju s stališčem sil osi z ustanovitvijo hrvaške „države“ in nadaljnjim razbijanjem Jugoslavija kot država ni propadla. Z vsemi svojimi problemi integracije je kraljevina vojno preživela kot subjekt mednarodnega prava.

(a) Prenehanje prebivalstva države

Propad Jugoslavije kot države lahko izključimo že zaradi tega, ker prebivalstvo države le redkokdaj popolnoma izgine. Zgolj številčne spremembe populacije nadaljnjega obstoja države ne ogrozijo 122 in le v izjemno redkih primerih si lahko predstavljamo popolno fizično izginotje naroda. 123

(b) Prenehanje državnega ozemlja

V nasprotju s tem je izguba državnega ozemlja mogoča v več ozirih. Ob tem vsaj načeloma velja, da tudi večje ozemeljske spremembe ne okrnijo identitete in kontinuitete države. 124 Zaradi obstoječe vojne pridejo v primeru Jugoslavije v poštev le nasilne spremembe ozemlja, posebno še aneksija, 125 to je kadar si ena država ozemlje nasilno pridobi na račun druge drža [Stran 53] ve, kajti okupacijske sile so večino državnega ozemlja priključile svojim državam. O predpostavkah veljavne priključitve na tem mestu ni potrebno razpravljati, saj je – kot je bilo že razloženo – v skladu z enim od priznanih načel mednarodnega prava priključitev, dosežena z nasilnimi mednarodnopravnimi dejanji, mednarodnopravno neveljavna in ne privede do propada države. Tudi če so sile osi Jugoslavijo začasno priključile, to ni privedlo do njenega propada kot države. 126

Tudi razpad oziroma razkosanje, to je propad Jugoslavije z nastankom dveh ali več držav na njenem ozemlju, 127 lahko izključimo, saj si Hrvaška ni zadobila kakovosti države in druge nove države niso bile ustanovljene. Isto velja tudi za odcepitev, ki poleg tega ne povzroči propada države. Pri tej pride do ločitve enega ali več delov ozemlja, in medtem ko ozemeljsko zmanjšana prejšnja država obstaja dalje, nastanejo nove države na ozemljih, ki jih te terjajo zase. 128

(c) Prenehanje državne oblasti

Okupacijskim silam tudi ni uspelo popolnoma izključiti obstoječega upravnega in vladnega sistema ter ga nadomestiti z novim, tako da je tudi jugoslovanska državna oblast še naprej obstajala. Za obstoj države pomembna izguba državne oblasti je podana le, kadar je ta ugasnila dokončno in vse do najnižjih ravni v vsem svojem delovanju. 129 Začasne omejitve izvajanja oblasti, na primer z vojaško zasedbo, v nasprotju s tem niso pomembne. 130 To izhaja iz HPVK (Haaški pravilnik o vojskovanju na kopnem), 131 po katerem ima okupacijska sila zgolj pravico, da sposobnost delovanja zasedene države omeji. Kaj drugega velja le, če je na mesto stare državne oblasti na [Stran 54] področja njenega delovanja v zakonodaji, izvrševanju in pravnem nadzoru stopila druga državna oblast. 132

3. Posledice nelegalnega začetka vojne s strani sil osi aprila 1941

a) Odgovornost v okviru vojne koalicije

3. člen IV. Haaške konvencije iz leta 1907, o kateri bomo v okviru tega dela še podrobneje govorili, se glasi: „Tista stran v vojni, ki prekrši določbe omenjene ureditve, je v tem primeru dolžna povrniti škodo.“ Iz tega sledi, da moramo, kadar se v vojni na eni ali obeh straneh bojuje koalicija več držav, storjene kršitve vojnega prava, začenši s samim začetkom vojne, pravno samostojno presojati za vsakega člana koalicije posebej. 133

b) Vojna in prepoved vojne

Ker ni sporno, da je med silami osi in Jugoslavijo potekala vojna v smislu mednarodnega prava, v okviru tega dela ni potrebno razpravljati o pravnoteoretičnem pojmu vojne in njegovem mednarodnopravnem pomenu. Omenimo le, da se splošno obvezujoča definicija pojma vojne doslej ni posrečila niti v mednarodnopravni teoriji niti v večstranskih pogodbah, sklenjenih po prvi svetovni vojni in še posebno ne v Paktu Društva narodov ali v Briand-Kelloggovem sporazumu. 134 Nesporno je tudi, da je nemško vkorakanje v Jugoslavijo prekršilo prepoved vojne po Briand-Kelloggovem sporazumu, ki ga je tudi Nemčija priznala kot splošno pravilo mednarodnega prava, in je torej bilo kršitev mednarodnega prava. 135

[Stran 55] Ta prepoved vojne je bila posledica dolgega razvoja, ki se je pričel z naukom o pravični vojni, ki ga je utemeljil sv. Avguštin in nadalje razvil sv. Tomaž Akvinski. 136 Po prehodu iz srednjeveške res publica Christiana k sistemu samostojnih držav, ki so obstajale druga poleg druge in jih je prežemal vedno večji nacionalizem, je do 20. stoletja veljalo, da je vojskovanje privilegij vsakega neodvisnega suverena. 137 Že pred prvo svetovno vojno so bili sklenjeni sporazumi, predvsem Drago-Porterjev sporazum II. haaške mirovne konference leta 1907, 138 vendar je prepoved vojne odločilno napredovala šele po vojni.

Pomen Pakta Društva narodov je bil zelo omejen, ker ni bil univerzalen 139 in ker v njem še ni bilo splošne prepovedi vojne. 140 Poleg njega sta se na regionalni ravni uveljavila še Locarnski sporazum med Nemčijo, Francijo, Veliko Britanijo in Italijo, sklenjen 16. oktobra 1925, 141 kot tudi Briand-Kelloggov sporazum, sklenjen 27. avgusta 1928.

Zlasti Briand-Kelloggov sporazum pomeni kljub svojim pomanjkljivostim nesporno največji napredek v razvoju prepovedi vojne. 142 Z izjemo nekaterih južnoameriških držav ga je do konca leta 1938 ratificirala večina držav sveta, med njimi vse velesile in Nemčija, ter je tako postal splošno veljaven. 143 Čeprav je bila njegova pravna narava deloma sporna in je bil obravnavan bolj kot svečana izjava kot pa zavezujoče mednarodno pravo, 144 je bilo sprejeto, da vsebuje zavezujoča [Stran 56] pravna pravila, na podlagi katerih so se države odpovedale svoji pravici do uporabe vojne kot sredstva nacionalne politike,145 to je uveljavljanja in spreminjanja prava ter širjenja svoje oblasti.146 Kljub tej na prvi pogled izčrpni prepovedi vojne tudi po Briand-Kelloggovem sporazumu vojna ni bila popolnoma prepovedana, ampak je bila dovoljena v primeru, če je vojskovanje potekalo pod zastavo Društva narodov ali če je šlo za obrambno vojno,147 pri čemer so udeležene države obseg pravice do samoobrambe presojale različno. 148

Tudi Briand-Kelloggov sporazum je bolehal za ne ravno nepomembnimi slabostmi, ki so se pokazale kmalu potem, ko je stopil v veljavo. Ker je bilo prepovedano zgolj začeti vojno, ne pa tudi uporabljanje vsakega vojaškega nasilja, države vojn niso več formalno napovedovale, da bi se tako izognile obveznostim sporazuma. 149

Nemčija je vojno proti Jugoslaviji pričela brez vojne napovedi in s tem obenem prekršila tudi III. Haaško konvencijo iz leta 1907, ki jo je tudi sama ratificirala. Z njo so se podpisnice obvezale, 150 da bodo podale izrecno vojno napoved ali pa vsaj postavile ultimat. 151 Neodvisno od tega, v kolikšni meri ta kršitev mednarodnega prava utemeljuje individualno medna [Stran 57] rodnopravno odgovornost posameznih državnih organov, se pojavi vprašanje o posledicah te kršitve za veljavnost ius in bello.

c) Neomejena veljavnost ius in bello, posebno mednarodnega humanitarnega vojnega prava

Tudi prepovedana vojna je vojna v smislu mednarodnega prava, in vojno pravo se uporablja ne glede na legalnost vojne. 152 To načelo je v praksi držav in mednarodnopravni literaturi splošno priznano ter tudi po prvi svetovni vojni uvedeno razlikovanje med legalno in nelegalno vojno ni povzročilo sprememb ius in bello. Posledica tega je, da lahko tudi tisti, ki se vojskuje nelegalno, od nasprotne strani terja upoštevanje vojnega prava. Šele po koncu sovražnosti postane razlikovanje med legalno in nelegalno vojno pomembno, ker napadajoča država iz svojega nelegalnega dejanja ne more uveljaviti nobenih pravic. Odgovorna je po načelu o posledicah mednarodnopravne protipravnosti in žrtvi dolguje povračilo vse škode, ki jo je povzročila. 153 Za vojno med Nemčijo in Jugoslavijo 154 torej veljajo pravila takrat veljavnega vojnega prava.

[Stran 58] II. VOJNO PRAVO IN JUGOSLAVIJA (1941–1945)

Pričetek vojne med silami osi in Jugoslavijo je imel obsežne posledice na odnose med državami in na odnos do tretjih držav. Neposredna posledica izbruha vojne je bila, da je prenehalo veljati pravo miru in je pričelo veljati vojno pravo.

1. Pravni temelji

Vojno pravo vsebuje tiste pravne omejitve, ki jih mednarodno javno pravo nalaga v vojni udeleženim stranem glede sredstev, ki služijo za zmago nad nasprotnikom. Za veljavnost teh omejitev je pričetek vojne conditio sine qua non, 155 Razvoj vojnega prava, ki sodi med najstarejša področja mednarodnega prava in je bilo kodificirano kot prvo, 156 se je pričel v srednjem veku ter je okrepljen sledil po koncu tridesetletne vojne zaradi grozovitosti, ki so se dogajale v tem času. 157 V letih med 1815 in 1914 se je nadalje razvijalo s prakso držav, objavami del učenjakov s področja mednarodnega prava in končno s kodifikacijo novih pravil oz. veljavnega običajnega prava. 158

a) V drugi svetovni vojni veljavne konvencije

V zvezi s tem moramo navesti predvsem naslednje sporazume, 159 na katere se bomo v tem delu sklicevali:
[Stran 59] – Haaška konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem z dne 29. julija 1899, 160– Haaška konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem z dne 18. oktobra 1907, 161
– Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki z dne 27. julija 1929. 162

Po prvi svetovni vojni se je nadaljnji razvoj vojnega prava ustavil. Po eni strani so to utemeljevali s tem, češ da vojno pravo ni več potrebno, ker naj bi bila vojna odpravljena s Paktom Društva narodov in z določbami Briand-Kelloggovega sporazuma. Drugi so zastopali stališče, da so zlasti hude kršitve vojnega prava med preteklo vojno pokazale, da vojni ni mogoče predpisovati nobenih pravil in da iz tega razloga ne gre za pravo v dejanskem pomenu besede. 163 Oba argumenta pa sta zanemarila resničnost, da niti – kot je pokazala praksa držav – vojna dejansko ni bila odpravljena niti vojno pravo ni bilo neučinkovito. Čeprav so države v prvi svetovni vojni kršile vojno pravo, o njegovi veljavnosti nikoli ni bilo dvoma, ampak jim je bilo spoštovanje tega prava pomembno. Ob tem je bilo spregledano, da je možnost kršitve vsakemu pravu inherentna, vendar pa zaradi tega ne preneha biti pravo. 164

b) Omejitve pri uporabi kodifikacij

Veljavnost vojnega prava, predvsem Haaških konvencij, so v nemajhni meri omejevali pridržki pogodbenih strani, clausula si omnes, načelo vojaške nujnosti (imperativni vojaški razlogi) ter njegova pomanjkljiva prilagoditev razvoju [Stran 60] orožja in metodam vojskovanja. 165 Tudi Nemčija se je v drugi svetovni vojni sklicevala na to, da ni mednarodne pogodbe, ki bi urejala vojno pravo in bila veljavna za vse države, pri čemer je svojo trditev utemeljevala predvsem s klavzulo splošne udeležbe oziroma solidarnosti (clausula si omnes). 166

(1) Klavzula splošne udeležbe

Klavzulo splošne udeležbe oziroma solidarnosti najdemo v vseh sporazumih obeh haaških mirovnih konferenc iz leta 1899 in 1907, ki se nanašajo na vojskovanje. Ta klavzula omejuje področje uporabe pogodb na podpisnice pogodb, kot tudi na to, da morajo biti vse udeleženke vojne pogodbene stranke. 167 Ker lahko vojskujoča se sila v vojno namenoma vplete državo, ki pogodbe ni podpisala, ter s tem omenjene sporazume dejansko razveljavi in se tako izogne omejitvam pogodbe, 168 si je skupnost držav začela prizadevati za zmanjšanje pomena klavzule. S tem namenom se je sklicevala na to, da Haaške konvencije vsebujejo zgolj običajno pravo 169 in da je zato priznana njihova splošna (obča) veljavnost. 170

(2) Vojaška nujnost

Nemčija je po drugi svetovni vojni s sklicevanjem na načelo vojaške nujnosti med drugim opravičevala tudi ravnanje z vojnimi ujetniki in „neoboroženimi sovražnimi osebami“ („unarmed enemy persons“), deportacijo civilistov ter opustošenje („devastation“) sovražnikove lastnine na zasedenih ozemljih. O posameznih zadevah in njihovem vrednotenju po mednarodnem pravu bomo razpravljali drugje, med [Stran 61] tem ko naj že na tem mestu pojasnimo vsebino in področje uporabe načela.

Vojaška nujnost pomeni, da obstaja „urgent needs, admitting of no delay, for the taking by a commander of measures, which are indispensable forforcing as quickly as possible the complete surrender of the enemy by means of regulated violence and which are not forbidden by the laws and customs of war. 171 Že po prvi svetovni vojni se je vojaščina pri opravičevanju svojega ravnanja vedno znova sklicevala na to načelo, ki ga je v Nemčiji zaznamovalo Clausewitzevo načelo „Die Kriegsräson bestimmt die Kriegsmanier“ („smoter vojne določa način vojne“). Ker ni šlo za pravo v dejanskem pomenu besede, je ta izrek vedno znova privedel do nejasnosti in napačnih razlag ter je ustvarjal vtis, da cilje vojskujočih postavlja nad veljavno vojno pravo, to je nad pravila vojne in vojne običaje oz. le-te celo razveljavlja. 172 Kot ugovor zoper takšno razlago je bilo vedno znova navajano, da zahteva izvira iz časa, ko so obstajali le vojni običaji in ni bilo vojnega prava. 173 Tudi pojem vojaškega razloga je možno široko razlagati, saj se zdi, da zajema tako pojem nujnosti kot tudi vojaške smotrnosti. 174

Vojaško pravo, ki je veljalo leta 1941, je bilo že kompromis med vojaško nujnostjo in humanitarnimi načeli, 175 zato moramo postaviti stroge zahteve glede ukrepov, pri katerih se vojskujoči sklicujejo na vojaško nujnost. Dejanja, storjena zgolj na podlagi razmisleka o smotrnosti, bistveno kršijo vojno pravo. 176 Sklicevanje na vojaško nujnost je na splošno ne [Stran 62] dopustno, kadar pravila vojne postavljajo absolutne zapovedi ali prepovedi. 177

c) Zapolnitev vrzeli s pomočjo Martensove klavzule

Med drugo svetovno vojno je postalo jasno, da je imel Haaški pravilnik vojne na kopnem (HPVK) pomanjkljivosti in vrzeli, ki so nastale zaradi pomanjkljivega prilagajanja konvencije napredku v razvoju orožja in metod vojskovanja, ki jih pri sklepanju konvencije ni bilo moč predvideti. Vrzeli je zapolnila preambula konvencije, t. i. Martensova klavzula. 178 Ta določa, da v takšnih nepredvidenih primerih niso odločilne odločitve vojaških poveljnikov, ampak bi se morala uporabljati splošna načela mednarodnega prava, ki bi izhajala iz običajev človečnosti, veljavnih med narodi, in iz zahtev javne vesti. 179 Če dejanja okupacijskih sil, a tudi kasnejših strani v jugoslovanski državljanski vojni, ne spadajo neposredno v področje uporabe HPVK, morajo biti podvržena pravnemu preizkusu po Martensovi klavzuli.

2. Pravo vojne okupacije

Kot smo že ugotovili, so bile sile osi po nenapovedanem začetku vojne proti Jugoslaviji leta 1941 vezane na ius in [Stran 63] bello, posebno še na mednarodno humanitarno vojno pravo. Pomemben sestavni del teh norm je pravo vojne okupacije oziroma zasedbe (occupatio bellica), ki je utemeljeno v mednarodnem običajnem pravu in v Haaški ureditvi vojne na kopnem in je bilo v Sloveniji v rabi v letih 1941–1945. Zaradi hitre kapitulacije jugoslovanske vojske se delo v nadaljevanju osredotoča izključno na pravo vojne okupacije (occupatio bellica), kjer gre za najtežjo snov prava vojne na kopnem.

a) Pojem

Occupatio bellica je opredeljena kot izvajanje državne oblasti za neodvisnega suverena na temelju dejanske oblasti in v skladu z vojnim pravom za uresničitev interesov vojskujočih in za varovanje prebivalstva na zasedenem ozemlju. 180 Medtem ko je bila zasedba vse do konca 18. stoletja razumljena kot osvojitev, to je kot pridobitev suverenosti, 181 se je kasneje uveljavil institut vojaške zasedbe. Osnovan je bil na praktični presoji, da dokler vojna in odpor še trajata, se lahko spremeni tudi posest, zato lahko posledično do propada države in prenosa suverenosti privede le debellatio. 182 To načelo je že sredi 19. stoletja postalo načelo mednarodnega javnega prava in bilo kodificirano v Haaških konvencijah v letih 1899 in 1907.

b) Pogoji

Pogoj vojne okupacije je, da je učinkovita, to je da je ozemlje resnično pod oblastjo sovražne vojske in da lahko ta deželo učinkovito nadzoruje. 183 Okupator ni niti pravni naslednik začasno pregnanega oblastnika ozemlja niti svoje [Stran 64] oblasti ne prenese na zasedeno ozemlje, ampak njegova pravica temelji na mednarodnem pravu. 184 Ker lahko neko ozemlje v teku vojne večkrat zamenja posestnika, že iz tega sledi, da je vojna okupacija le provizorične in začasne narave. 185 Konča se zato lahko z debelacijo in aneksijo ali z osvoboditvijo zasedenega ozemlja. 186 Tega ne spremeni niti enostransko izražena volja okupatorja. Če okupacijska sila med vojno razglasi priključitev, je le-ta brez učinka, saj nasprotuje načelu učinkovitosti, 187 in pomeni mednarodnopravni delikt. 188

c) Pravice in dolžnosti okupatorja

Zaradi začasnega značaja vojne okupacije in dejstva, da okupator ni suveren zasedenega ozemlja, sledijo v členih 43–56 HPVK določene pravice in dolžnosti okupatorja in prebivalstva na zasedenem ozemlju. Prebivalstvo zlasti obdrži svoje državljanstvo in dolžnost lojalnosti nasproti suverenu 189 ter okupatorju dolguje samo poslušnost. 190 Okupacijska sila sme zasedeno ozemlje uporabljati in izrabljati kot osnovo za svoje nadaljnje vojaško delovanje ter z vsemi sredstvi vojnega prava skrbeti za uveljavljanje svojih vojaških ciljev. 191 Zato sme na zasedenem ozemlju pobirati dajatve, carine in takse, ki so pripadale dotedanjemu oblastniku ozemlja, ter z nekaterimi omejitvami od skupnosti ali prebivalstva zahtevati tudi dajatve v naravi. 192 Po 43. členu HPVK mora okupacijska sila ukreniti vse potrebno v svoji moči, „da po možnosti ponovno vzpostavi in ohrani javni red in javno življenje“. Ob upoštevanju zakonov dežele lahko v ta namen izdaja pravne predp [Stran 65] ise ter za sankcioniranje svojih lastnih pravnih predpisov ustanovi vojaška sodišča s sodno oblastjo.

Varstvo civilnega prebivalstva je v HPVK določeno z vrsto predpisov, ki bodo v nadaljevanju podrobneje obravnavani. Z njimi je med drugim prepovedano prebivalstvo zasedenega ozemlja siliti, naj izdaja podatke o lastni vojski, 193 kot tudi prizadeti čast, pravice, življenje in zasebno lastnino državljanov. 194

3. Položaj vlade v begunstvu s posebnim ozirom na jugoslovansko vlado v begunstvu v Londonu

Da kontinuiteta in identiteta države z zasedbo nista okrnjeni, najbolj nazorno kažeta delovanje in obstoj vlad ali – drugače – držav v begunstvu. 195

a) Pojem

Vlada v begunstvu je opredeljena kot najvišji organ države, ki se mudi zunaj ozemlja lastne države ter s soglasjem ali pomočjo države bivanja vsaj delno opravlja vladne posle. 196 Glede na način in kraj nastanka razlikujemo prave, kvazi in navidezne vlade v begunstvu 197 oz. legitimne in nelegitimne vlade v begunstvu. 198 Prava oz. legitimna vlada v begunstvu je tista že obstoječa in v skladu z ustavo nastala vlada države, ki jo je nasprotnik kot posledico vojne ali zasedbe oropal njene dejanske oblasti ter se je morala umakniti na ozemlje druge države. 199 Nesporno je, da je bila jugoslovanska vlada takšna legitimna vlada. 200

[Stran 66] b) Položaj

Vlada v begunstvu načeloma za bivanje potrebuje dovoljenje države gostiteljice, kot tudi njeno privolitev za opravljanje vladnih funkcij. Ta zahteva se opira na načelo, da ima vsaka država na svojem ozemlju absolutno suverenost in da bi druga država z izvrševanjem svoje personalne pristojnosti v nasprotju z ozemeljsko suverenostjo te države kršila njeno suverenost. 201 Sporno ostaja, ali je ta privolitev, ki jo je Velika Britanija podelila z „Diplomatic Privileges Act“ dne 6. marca 1941, 202 neke vrste priznanje s konstitutivnim značajem. Konstitutiven značaj ima toliko, kolikor država gostiteljica ugotavlja, da de jure vlada vojaško zasedene države še naprej obstaja kot organ mednarodnega prava, ter ji dovoljuje, da na območju veljavnosti države gostiteljice izvaja svojo funkcijo organa. 203 Ni pa potrebno, da bi jo poleg tega priznale še tretje države. 204 Vlada v begunstvu ostaja vrhovni organ svoje države in tudi s priznanjem ne postane lasten subjekt mednarodnega javnega prava. 205

c) Izvrševanje državne oblasti

Med bivanjem v Londonu je jugoslovanska vlada sklepala dvostranske in večstranske pogodbe, razvila zakonodajno in uredbodajno dejavnost ter sestavila oborožene sile. Čeprav je [Stran 67] pravica za njeno delovanje izhajala iz privoljenja Anglije, to ne pomeni, da je slednja na jugoslovansko vlado prenesla svojo suverenost. 206 Vlada v begunstvu izvaja namreč pravice, ki so ji bile podeljene na osnovi njenega lastnega pravnega reda 207 in je omejena s svojo lastno ustavo. 208 Na podlagi jugoslovanske ustave z dne 3. septembra 1931 209 je imel kralj v primeru vojne pravico razglasitve izrednega stanja, ki ga je pooblaščala, da je za kraljestvo sprejemal vse nujne ukrepe, ne glede na pravne in ustavne omejitve. 210

d) Uveljavljanje državne oblasti nad državljani

Težave povzroča uveljavljanje aktov vlade v begunstvu. To ostaja omejeno na ozemlje držav, ki jo priznavajo, ter na državljane, ki bivajo tam in morajo izpolnjevati odredbe svoje vlade v begunstvu. 211 Glede na prednost ozemeljske suverenosti države gostiteljice pred personalno pristojnostjo vlade v begunstvu potrebuje slednja pri uveljavljanju svojih aktov podporo sodišč in upravnih organov države gostiteljice, 212 na katere se za preizkus pravne veljavnosti dejanj vlade v begunstvu posledično lahko obrnejo tudi državljani. 213 Na ozemlju matične države (domovine) odločitve vlade v begunstvu praviloma nimajo pravnega učinka, 214 saj namreč ni pravila mednarodnega prava, ki bi okupatorja prisililo k spoštovanju sprememb deželnega prava po zasedbi. 215

[Stran 68] e) Pomen sporazuma Tito–Šubašić

Statusa vlade kralja Petra kot legitimne vlade ni spremenil niti sporazum Tito–Šubašić, o katerem bomo podrobneje govorili v nadaljevanju, oziroma priznanje Titovih partizanov s strani Velike Britanije. Zavezniki de jure niso priznali druge vlade, pa tudi Tito in njegova organizacija nista izpolnjevala pogojev, potrebnih za učinkovito vlado, saj je dejansko oblast nad celotno Jugoslavijo Tito izvrševal šele po kapitulaciji nemških čet ter po izgonu privržencev kralja Petra in generala Mihailovića.

Kolikor je bila Titova organizacija morebiti de facto priznana, ker je obvladovala nekatere dele ozemlja, tudi to ni pomenilo, da je vlada v begunstvu izgubila status vlade. Vsebina in veljavnost de facto priznanja pomenita namreč, da obstaja de jure vlada, ki naj bi uživala popolno suverenost nad ozemljem države, vendar pa je dejansko nima, ter da poleg nje obstaja de facto vlada, ki dejansko razpolaga z državniškimi kompetencami, pa čeprav jih je morebiti pridobila protipravno. De facto priznanje ima torej začasen značaj in pomeni, da se obstoječe stanje pojmuje le kot začasno. 216

4. Položaj odporniških skupin v Jugoslaviji po mednarodnem vojnem pravu

Vojno v Jugoslaviji je zaznamovalo predvsem partizansko bojevanje, to je boj za sovražno fronto in na zasedenih ozemljih. Borci, ki niso bili organizirani v državnih enotah, so vzpostavili obširno mrežo sabotaž in odpora, ki naj bi služila predvsem uničevanju sovražnih komunikacij in spodkopavanju sovražnikove morale z zahrbtnimi napadi. Haaški pravilnik vojne na kopnem razlikuje med legalnimi in ilegalnimi borci ter samo legalnim borcem priznava privilegij, da z njimi ravnajo kot z vojnimi ujetniki. Zato je, še zlasti glede tega, [Stran 69] kako bi bila Nemčija morala ravnati s pripadniki teh skupin, pomembno, ali so bili tudi partizani legalni borci.

a) Razlikovanje med legitimnimi in nelegitimnimi borci

Že med pogajanji o Bruseljski deklaraciji iz leta 1874 in tudi med pogajanji o obeh Haaških konvencijah je bilo sporno, ali in pod katerimi pogoji naj bi pravila vojnega prava poleg državne vojske zajela tudi druge skupine oseb, predvsem civilno prebivalstvo. 217 Ta meddržavni konflikt interesov sta upoštevali določbi 1. in 2. člena HPVK, v katerih so določene skupine oseb, ki so kot t. i. legalni borci v okviru vojnega prava pooblaščeni za izvajanje vojaških dejanj in v primeru, da so zajeti, uživajo status vojnih ujetnikov. V skladu s tem so milice in korpusi prostovoljcev priznani kot vojskujoča se stran, če je na njihovem čelu nekdo, ki je za svoje podrejene odgovoren, če nosijo določeno, od daleč prepoznavno oznako, če orožje nosijo javno ter upoštevajo zakone in vojne običaje. 218 Za vprašanje, kdo je pripadnik neregularnih enot vojskujoče se strani, je nepomembno, ali so bile neregularne enote ustanovljene s pooblastilom določene stranke oz. vlade kake države ali brez njega. 219 Podlaga za takšno ureditev je bila priznana potreba po varnosti vojskujočih se strani oz. njihovih vojakov, ki morajo biti zavarovani pred napadi iz zased. Obenem morajo biti kot okupacijska sila na zasedenih ozemljih sposobni vzdrževati javni red ter s tem predvsem preprečiti napade roparskih enot na civilno prebivalstvo. 220

Nesporno je, da v področje varovanja Haaškega pravilnika o vojskovanju na kopnem (HPVK) ne spadajo t. i. gverilci. Zanje je značilno, da so le deloma organizirani, običajno sestavljeni iz ostankov nekdanjih vojsk in zasebnikov ter da delujejo skrivaj in zato ne nosijo uniform ali vidnih oznak. Praviloma se tudi ne držijo predpisov mednarodnega vojnega [Stran 70] prava in zato sovražnih vojakov npr. ne zajamejo, ampak jih ubijejo, ter v svojo strategijo vključijo tudi mednarodnopravno zaščiteno civilno prebivalstvo. 221 V praksi držav je bilo običajno in v literaturi priznano, da gverilce obravnavajo kot ilegalne borce, to je ne kot del oborožene sile, ter da lahko njihova dejanja kot zločine kaznujejo s smrtjo. 222 V mednarodnopravni literaturi je bilo sporno le, ali to velja tudi za odporniška gibanja, ki vojno pravo upoštevajo, 223 in ali je za obsodbo borca odporniškega gibanja potreben predhodni pravni postopek. 224 Ker pa ustrezna pozitivna norma mednarodnega prava ni obstajala, Nemčija pri kaznovanju jugoslovanskih odporniških borcev, ki brez dvoma niso ustrezali zahtevam člena 1, 2 HPVK, 225 ni kršila mednarodnega prava. 226

b) Priznavanje odporniških skupin

Nemčija je bila torej upravičena kaznovati borce odporniškega gibanja. Pripadniki tako četnikov kot tudi partizanov so se proti silam osi borili na strani ene od v vojni sodelujoče strani jugoslovanske države, pri čemer ni pomembno, da je Mihailović to počel z izrecno privolitvijo jugoslovanske vlade v begunstvu. Vendar odporniško delovanje obeh skupin ni bilo skladno z ius in bello, saj so nenadni napadi in iskanje skrivališča v množici civilnega prebivalstva bili poglavitna sestavina odporniškega boja.

[Stran 71] c) Jemanje talcev kot vojna represalija

Hitlerjev odziv na delovanje odporniških gibanj je bil med drugim Odlok noč in megla (Nacht- und Nebelerlaß), s katerim je ukazal, naj bo za vsakega v napadu ubitega Nemca ubitih sto Jugoslovanov in za vsakega ranjenega Nemca petdeset Jugoslovanov. 227 Na podlagi tega odloka je načelnik vrhovnega poveljstva vojske feldmaršal Wilhelm Keitel 7. decembra 1941 izdal svoje Smernice za pregon kaznivih dejanj zoper rajh ali okupacijske sile na zasedenih ozemljih (Richtlinien für die Verfolgung von Straftaten gegen das Reich oder die Besatzungsmacht in den besetzten Gebieten). 228 V času, ki je sledil, je nemška vojska v Jugoslaviji ta odlok uresničevala. V številnih slovenskih krajih je civilne osebe zajela kot talce in jih kot odgovor na umore nemških vojakov postrelila. 229 Poleg tega so bila ustanovljena koncentracijska taborišča, v katerih so zbirali talce ter jih od tam bodisi deportirali v nemška delovna taborišča ali pa jih v okviru represalij postrelili.

(1) Dopustnost vojne represalije

Mednarodnopravna dopustnost teh ukrepov se presoja po pravilih o vojnih represalijah. Vojne represalije 230 so sama po sebi mednarodnopravno nedopustna dejanja, ki so dovoljena samo zato, ker je njihov namen ohranjanje vojnega prava, potem ko ga je nasprotnik kršil. 231 Preventiven značaj ima zato represalija le toliko, kolikor poleg prenehanja izvršene kršitve služi tudi preprečevanju nadaljnjih kršitev mednarodnega prava. 232 Zaradi omejenega področja uporabe pri represaliji ne gre [Stran 72] za kazen ali maščevanje, kot domneva npr. Hall, 233 ampak za neko obliko mednarodnopravne samopomoči, 234 zoper katero ni dovoljena nobena protirepresalija. 235

Mednarodnopravna pravila o represaliji niso kodificirana, ampak temeljijo izključno na t. i. negotovem običajnem pravu 236 in so v skladu s preambulo k HPVK podrejena priznanim zakonom človečnosti in zahtevam javne vesti. Njena uporaba je vezana na stroge pogoje. Predvsem ne sme biti nesorazmerna predhodni kršitvi prava, ne sme vsebovati nečloveških ali nemoralnih dejanj in se mora brezpogojno končati, ko kršenje prava preneha. 237 Iz vsega tega sledi, da so represaliji možnosti zlorabe imanentne in da ima pomanjkljivosti, ki so – predvsem zaradi pomanjkanja objektivne, nepristranske pravne instance – lastne mnogim mednarodnopravnim institutom. Tako vsaka od vojskujočih se strani sama zase presoja, ali so pogoji za represalijo podani in ali je represalijski ukrep pravno dopusten, kar posledično pomeni, da lahko represalija in protirepresalija privedeta do razveljavitve vojnega prava. 238

(2) Jemanje in usmrtitev talcev

Posebna oblika represalije je jemanje talcev. Jemanje oz. izročanje talcev je star in pogosto uporabljan institut mednarodnega prava, katerega prvotni smisel je bila izročitev človeka v zastavo, da se tako zagotovi neko določeno, deloma s pogodbo predpisano ravnanje. 239 V kasnejši praksi so države civiliste jemale kot t. i. talce v nevarnosti („človeške ščite“), s [Stran 73] katerimi so hotele obvarovati lastne čete pred napadi sovražnega prebivalstva in vojsk. 240

V Haaški konvenciji ni neposredne prepovedi jemanja talcev. Nekateri pisci 241 tako prepoved izpeljujejo iz besedila 46. in 50. člena HPVK. Stališča proti temu navajajo, da je 50. člen HPVK mogoče razlagati tudi tako, da že pasivno podpiranje upornikov ali zločincev, npr. z opustitvijo naznanitve načrtovanih kaznivih dejanj ali z moralno podporo storilcev, utemeljuje sokrivdo prebivalstva in s tem upravičuje kolektivno kazen. 242 Dovolj naj bi bil celo zgolj sum, da prebivalstvo podpira upornike. 243 Glede 46. člena navajajo, da izrecno ne ščiti svobode državljanov zasedene dežele. 244 Tudi če bi bilo tako, so v vojni potrebne številne omejitve svobode, ki se jim morajo prebivalci ukloniti na podlagi svoje dolžne pokorščine. 245 Poleg tega naj bi bila v skladu s 43. členom HPVK dolžnost okupacijske sile, da ukrene vse, kar je primerno za vzpostavitev in ohranitev javnega reda, zaradi česar naj bi bilo dovoljeno tudi jemanje talcev. 246

Jemanje in tudi ustrelitev talcev sta bila v drugi svetovni vojni upravičena kot vojna represalija. Mednarodno javno pravo pod pojmom represalija razume ukrepe samopomoči, s katerimi se lahko odgovori na storjeno kršitev mednarodnega prava. Tovrstni ukrepi bi bili sami po sebi prav tako protipravni, vendar zaradi svojega represaličnega značaja izgubijo protipravni značaj po mednarodnem pravu in so torej mednarodnopravno upravičeni. Člen 46 HPVK predvideva sicer obširno varstvo posameznika na zasedenem ozemlju. Vendar je bilo mogoče to varstvo v okviru proporcionalnosti razveljaviti pri napadih na okupacijsko silo na zasedenem ozemlju, ki [Stran 74] so bili po mednarodnem pravu protipravni. Člen 50 HPVK je komajda nudil varstvo, saj se je „soodgovornost prebivalstva“ široko tolmačila. Kot izhaja iz zgodovine nastajanja 50. člena HPVK, se je „soodgovornost“ domnevala že pri pasivni solidarnosti z dejanskimi kršitelji predpisov, kot recimo, če je prebivalstvo vedelo za zločinske namene dejanskih kršiteljev, vendar jih ni naznanilo ali preprečilo. Šele IV. Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb med vojno z dne 12. avgusta 1949 je ustvarila absolutno prepoved represalij zoper civilno prebivalstvo in njihovo premoženje (3. odstavek 33. člena), kot tudi absolutno prepoved jemanja talcev (34. člen).

Proti prepovedi jemanja talcev – četudi samo po običajnem pravu – govori tudi praksa držav, 247 tako da je bilo v drugi svetovni vojni po mednarodnem pravu jemanje talcev dovoljeno kot represalija in kot jamstvo za varnost. 248 To velja tudi za usmrtitev talcev. Praksa držav in literatura 249 sta priznavali, da lahko vsekakor pride do primerov, v katerih talci „smejo biti kaznovani ali usmrčeni, če so nezakonita dejanja vseeno storjena“ („may be punished or put to death if the unlawful acts are newertheless committed“). 250 Vendar je bilo to dovoljeno le pod strogimi pogoji, ni smelo biti pretirano ter „ne sme presegati stopnje kršitve, ki jo zagreši sovražnik“ („must not exceed the degree of violation, comitted by the enemy“), 251 s čimer je torej imelo pomen „neizogibnega poslednjega sredstva, da sovražnik preneha z nezakonitimi dejanji“ („unavoidable last resort to desist the enemy from illegal practice“). 252

Nasprotniki tega mnenja ne prinašajo nobenega dokaza, da bi kaka pogodba ali običajno pravo nasprotovalo usmrtitvi tal [Stran 75] cev. 253 Da v drugi svetovni vojni ni bilo mednarodnopravne prepovedi usmrtitve talcev, ampak je bila ta pod določenimi pogoji celo dovoljena, je v zadevi Jugovzhod (Südost-Fall) ugotovilo tudi mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu: „Under certain very restrictive conditions and subjects to extensive safeguards, hostages may be taken and after a judicial finding of strict compliance with all pre-conditions and as a last desperate remedy hostages may even be sentenced to death“. 254 Tako pisci kot mednarodno vojaško sodišče so Nemcem najbolj očitali ravno to, da se niso držali teh strogih pogojev, ampak so v nasprotju s tem talce izbirali samovoljno in jih ubijali v nesorazmerno velikem številu glede na svoje lastne žrtve. 255

[Stran 76] III. IZVAJANJE OKUPACIJSKE OBLASTI NA POSAMEZNIH OZEMLJIH SLOVENIJE

Kot smo že navedli drugje, 256 so si Slovenijo s približno 1,5 milijona prebivalcev razdelile Nemčija, Italija in Madžarska.

1. Ozemlje, ki so ga zasedli Nemci: poskus priključitve

a) Ponemčevanje

Takoj po zasedbi ozemelj Gorenjske in Štajerske, ki sta ji pripadali, je Nemčija razvila obširno upravno dejavnost in izdala številne uredbe, katerih namen je bil v skladu s Hitlerjevim navodilom ta ozemlja napraviti „spet nemška“ in uničiti slovenski narod. 257 Zato je bila nemščina razglašena za uradni jezik, uporaba slovenščine pa je bila prepovedana tudi v šolah, na univerzi in v cerkvah. Celo slovenska imena so morala biti spremenjena v nemško obliko.

Dejavnost je posegla tudi v družbeno in kulturno življenje. Skoraj vse politične in kulturne ustanove so bile prepovedane, razpuščeni so bili društva in sindikati, opravljanje verskih obredov je bilo ovirano, zaplenjeni so bili knjižnice in cerkveno premoženje, zaprli pa so tudi številne slovenske izobražence in duhovnike. Na položaje v slovenskem upravnem in izobraževalnem aparatu so postavili Nemce, slovenske uradnike pa so odpustili in neredko izgnali. Obenem so bila ustanovljena nova upravna okrožja, za Štajersko in Gorenjsko pa tudi lastna civilna uprava.

[Stran 77] b) Razširitev rajhovskih zakonov, zlasti prava o državljanstvu

Uporaba nemških zakonov, še zlasti kazensko pravo, je bila postopoma razširjena tudi na Slovenijo in za zasedeno ozemlje so bili izdani novi zakoni. Z Uredbo o pridobivanju državljanstva na osvobojenih ozemljih Spodnje Štajerske, Koroške in Kranjske (Verordnung für den Erwerb der Staatsangehörigkeit in den Befreiten Gebieten von Untersteiermark, Kärnten und Krain) 258 je bilo prebivalcem Slovenije v obliki stopenj podeljeno nemško državljanstvo. Po tem so prebivalci nemškega izvora dobili nemško državljanstvo, Slovenci, ki so se izkazali za „zveste domovini“ in so ustrezali rasnim zahtevam, 259 so dobili državljanstvo na preklic, medtem ko so bili drugi prebivalci razglašeni za varovane pripadnike nemškega rajha (Schutzangehörige des Deutschen Reiches). 260 Medtem ko je bila za obe skupini državljanov leta 1942 med drugim uvedena vojaška obveznost, 261 so za varovane pripadnike nemškega rajha od 25. marca 1942 veljali nürnberški rasni zakoni, ki so med drugim prepovedovali poroke z Nemci, predvidevali preprečevanje biološkega razmnoževanja in prepovedovali obiskovanje nadaljevalnih šol. 262

c) Deportacije (raznarodovanje)

Da bi Nemci pospešili proces „raznarodovanja“, so številne Slovence preselili na druga jugoslovanska ozemlja ali pa jih deportirali na prisilno delo v Nemčijo. Premoženje, ki so ga pustili za seboj, je bilo zaplenjeno ter ga je do naselitve Nemcev, katerim je bilo kasneje izročeno, upravljala Poverjeniška družba za preseljevanje (Umsiedlungstreuhandgesellschaft). 263 Zaradi vedno številnejših napadov partizanov so [Stran 78] Nemci pričeli jemati civilne talce in jih kot povračilni ukrep prav tako pobijati ali deportirati.

d) Spreminjanje gospodarskega in finančnega sistema

Preoblikovana sta bila tudi slovenski gospodarski in finančni sistem. Z uredbo z dne 28. maja 1941 je bila nemška valuta uvedena v Južni Štajerski ter z uredbo z dne 23. maja 1941 na Koroškem in Kranjskem. Obenem je bil določen nov menjalni tečaj, po katerem je bila vrednost dinarja proti nemški marki 0,05 : 1. Vse zadruge, kmetijska združenja in banke so bile prepovedane, organizirane pa so bile nemške banke. Poleg običajnih krajevnih davkov je Nemčija še dodatno uveljavila stroške okupacije. Plače Slovencev so bile zamrznjene v takšni višini, kot so jih imeli na dan pred invazijo. Slovenci, ki so bili kot prisilni delavci deportirani v Nemčijo, so prejeli izplačan samo en del plače, preostanek pa je bil že prej pridržan kot strošek za njihovo oskrbo, medtem ko so precejšen dodaten del delodajalci odvajali še državi kot „dajatev“ za vzhodne delavce (Ostarbeiterabgabe).

2. Italijanska in madžarska zasedbena cona

V svojih okupacijskih conah so Italijani in Madžari v glavnem sledili nemškemu zgledu.

a) Ljubljana in jadranska obala

V primerjavi z Nemci je Italija Slovencem dovolila nadaljnji obstoj slovenskih kulturnih ustanov, uporabo slovenskega jezika in opravljanje verskih obredov. 264 Enako kot v nemški okupacijski coni so vodilne položaje v upravi zasedli Italijani in ustanovili nove upravne organe, v katerih so delali izključ [Stran 79] no Italijani. Večini slovenskih županov so za nadrejene postavili okrožne načelnike, ki so imeli obsežna pooblastila za nadzor in dajanje navodil. Sodišča so svojo dejavnost nadaljevala brez sprememb; izjema so bili le politično pomembni delikti, za katerih sojenje je bilo pristojno v Ljubljani ustanovljeno vojaško sodišče. Po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 so Nemci od septembra 1943 zasedali tudi Ljubljansko pokrajino in obalno ozemlje ter osnovali Operacijsko cono Jadransko Primorje (Operationszone Adriatisches Küstenland).

b) Prekmurje

Madžarski okupacijski režim je kazal podobnosti z nemško okupacijsko politiko. Tudi tu je bil uveden obširen postopek denacionalizacije. 265 Območje Prekmurja je bilo 16. aprila 1941 predano Madžarski in je bilo sprva pod vojaško upravo. Z odlokom z dne 15. avgusta 1941 je bilo podrejeno madžarski civilni upravi in z učinkom z dne 27. decembra 1941 priključeno Madžarski. V okviru prestrukturiranja okupiranega ozemlja so bile oblikovane nove upravne enote in na vsa vodilna mesta so bili postavljeni Madžari. Ker so Madžari obstoj slovenskega naroda nasploh zanikali in naj bi šlo po njihovi razlagi za Vende, so bila prepovedana vsa obeležja slovenske narodnosti. Po nemškem vzoru je bila madžarščina razglašena za uradni jezik, priimki so bili pomadžarjeni in uporaba slovenščine je bila prepovedana. Knjige v slovenskem jeziku so bile uničene in slovenska društva razpuščena. Po letu 1942 so bili slovenski možje vpoklicani v vojaško službo, izobraženci in duhovniki zaprti, mnogi Slovenci pa prisilno preseljeni na druga območja Madžarske. 266

3. Mednarodnopravna ocena izvrševanja okupacijske oblasti

43. člen HPVK določa pravice in dolžnosti, ki gredo okupacijski sili pri upravljanju zasedenega ozemlja. V skladu s [Stran 80] temi mora ukreniti vse potrebno za ponovno vzpostavitev javnega reda in javnega življenja, in to ob upoštevanju deželnih zakonov, razen če tega ne preprečujejo nepremagljive ovire. Že iz tega izhaja, da so bili Nemci načeloma upravičeni kaznovati napade odporniških gibanj na civilno prebivalstvo ali na okupacijske enote (prim. zgoraj). Iz začasnega značaja occupatio bellica sledi, da osvojitev ni enako kot pridobitev suverenosti in da torej okupacijska sila ne sme ukreniti ničesar, kar bi suverenost predpostavljalo. 267 V nasprotju z mednarodnim pravom so zatorej tako predčasna priključitev zasedenega ozemlja 268 kot tudi ustanovitev nove države ali postavitev t. i. marionetnih vlad. Slednje praviloma delujejo kot organi okupacijske oblasti in zato njihove pristojnosti ne segajo dlje od pristojnosti okupacijske oblasti same. 269 Ker v Sloveniji take vlade niso bile postavljene, lahko opustimo nadaljnje obravnavanje te točke in še posebej vprašanja, v kolikšni meri je okupacijska sila odgovorna za dejanja vlade, ki jo je sama postavila.

a) Zakonodaja

Na področju zakonodaje velja načelo nadaljnje veljave deželnega prava. Vendar sme okupator izdati zakone in uredbe, ki so potrebne za njegovo vojaško varnost in za vzdrževanje oz. ponovno vzpostavitev javne varnosti in reda. 270 Okupator ima torej še posebej pravico razveljaviti zakone o rekrutiranju, omejiti svobodo zbiranja in tiska ter izdati predpise za stabilizacijo gospodarstva na področju trgovine in kreditiranja kot tudi predpise za boj proti pomanjkanju stanovanj in brezposelnosti. 271

Načeloma je upravičen tudi do izdajanja kazenskih predpisov, ki pa ne smejo kršiti splošno veljavnih pravnih načel, npr. [Stran 81] načela o pravni varnosti. Nemška praksa, da se uvajajo analogije, je v skoraj neomejenem obsegu ustvarila nova dejanska stanja kaznivih dejanj, ki niso imela zveze z legitimno potrebo okupacijske sile po varnosti in so kršila pravno načelo „ni zločina brez zakona, ni kazni brez zakona“ („inullum crimen sine lege, nulla poena sine lege“). Enako velja za uvedeno načelo retroaktivne veljavnosti zakona (to je veljavnosti za nazaj), ki je okupatorju omogočilo preganjanje in kaznovanje dejanj, storjenih že pred razglasitvijo zakona. 272

Cilj Nemčije in drugih okupacijskih sil je bil brez dvoma, da zasedena ozemlja čimprej priključijo Nemčiji, tako da temelj zakonodajnih dejavnosti niso bili vojaški, ampak politični cilji, 273 zaradi česar je bil posledično velik del izdanih zakonov v nasprotju z mednarodnim pravom.

b) Sodna oblast

Sodišča v deželi delujejo pod okupacijsko oblastjo. Ta ne smejo biti niti prisiljena, da sodijo v imenu okupacijske sile, niti ne sme biti okrnjena njihova neodvisnost. 274 Vendar je prepuščeno presoji okupacijske oblasti, ali hoče ustanoviti dodatna vojaška sodišča, pristojna za kazniva dejanja, ki jih storijo okupacijske čete, in za kazniva dejanja civilnega prebivalstva, ki pomenijo vojaško izdajo ali upor. 275 Dolžna pa je ustanoviti lastna sodišča, če sodniki uporabijo svojo pravico, da prenehajo z delom. 276

[Stran 82] Z odpuščanjem slovenskih sodnikov ali z razpuščanjem celih sodišč oz. omejevanjem njihovega dela so okupacijske sile torej prekršile okupacijsko pravo. Omembe vredna je tu še posebej praksa, da so bili nemški prebivalci zasedenih ozemelj izvzeti iz sodne oblasti krajevnih sodišč. Prav tako sodnikom ni smela biti naložena dolžnost, da so sodbe izrekali „v imenu ljudstva“. 277

c) Uprava

V skladu s 43. členom HPVK tudi uprava zasedenega ozemlja deluje še naprej, tako da so v nasprotju z mednarodnim pravom vsi ukrepi, ki presegajo začasen značaj zasedbe. 278 Ne obstaja pa obveznost, da je treba upravne uradnike zasedenega ozemlja obdržati v službi, 279 zato je bila Nemčija v celoti upravičena, da je s svojimi državljani zasedla predvsem vodilna mesta. Vendar Nemčija ni imela pravice do popolnega preoblikovanja jugoslovanske uprave, ki je – tako kot prilagajanje zakonodaje – služilo pripravljanju priključitve. Tudi drugi ukrepi, ki so daleč presegli pristojnosti okupatorja, npr. spreminjanje gospodarskega sistema ali uvajanje nemškega jezika, 280 so bili nedopustni, ker so presegali okvir 43. člena HPVK.

d) Finančna uprava

48. člen HPVK vsebuje predpise za finančno upravo in okupatorju obenem omogoča finančno zadovoljevanje dolžnih izdatkov. V skladu z 48. členom HPVK je okupator upravičen do pobiranja že obstoječih dajatev in pristojbin na podlagi že obstoječih zakonov tedaj, kadar nosi stroške upravljanja zasedenega ozemlja v takšnem obsegu, v katerem je bila k temu obvezana zakonita vlada. Izjeme od tega načela so dopustne le na podlagi 49. člena HPVK, ki dovoljuje pobiran [Stran 83] je dodatnih davkov izključno za pokrivanje potreb vojske ali upravljanja zasedenih ozemelj.

Obdavčevanje Slovencev v dobro nemškega gospodarstva je torej nasprotovalo mednarodnemu pravu, medtem ko je bilo za oskrbo in prehrano Slovencev potrošenih komaj kaj finančnih sredstev. Enako velja za obdavčevanje dohodka Slovencev, ki so kot delavci bivali v Nemčiji. Ker Nemčija ni bila upravičena do obdavčevanja v nasprotju z 48. členom HPVK za tiste Slovence, ki so živeli na zasedenem ozemlju, tudi ni mogla obiti te prepovedi s preseljevanjem oz. zaposlovanjem Slovencev v tujini. 281

Glede na 48. in 49. člen HPVK je okupacijski sili prepovedano trajno spreminjanje gospodarskih ali finančnih razmer na zasedenem ozemlju. Ta prepoved izhaja tudi iz 43. člena HPVK, kajti k ohranjanju javnega reda v smislu predpisa spada tudi red v ekonomskih in finančnih odnosih. 282 Iz tega razloga Nemčija za zasedeno državo ne bi bila smela niti sprejeti novih davkov niti na zasedenih ozemljih uvesti nemške valute in menjalno vrednost dinarja oslabiti v dobro nemške marke. Ti ukrepi bi bili v skladu s HPVK le tedaj, če bi bil cilj okupacijske oblasti krepitev slovenskega gospodarstva in npr. preprečevanje inflacije. 283 Vendar je bil cilj Nemčije krepitev svoje kupne moči in kupovanje slovenskega blaga po nizkih cenah. S tem je kršila tudi pravila HPVK, ki posege v zasebno in državno lastnino dovoljuje le pod zelo omejenimi pogoji. 284

Upravičevanje teh ukrepov s sklicevanjem na načelo vojaške nujnosti ni mogoče, saj namen Nemčije ni bil niti vzdrževanje oboroženih sil na zasedenem ozemlju niti doseganje vojaških ciljev, ampak je Nemčija hotela brez dvoma podpreti svoje gospodarstvo in doseči politične cilje. 285

[Stran 84] e) Pravni položaj civilnega prebivalstva

Pravice in dolžnosti okupatorja glede civilnega prebivalstva temeljijo na mednarodnem pravu, vendar ga njegove norme ne napravijo za subjekt mednarodnega prava. Posledica tega je, da more le državna oblast matične dežele zahtevati izpolnjevanje mednarodnopravnih načel varstva. 286 V nasprotju s tem pravice in dolžnosti prebivalstva, posebno dolžnost poslušnosti, ne izhajajo iz mednarodnega prava, ampak iz okupatorjevega okupacijskega prava, ki ga omejuje mednarodno pravo. 287 Okupatorjeva državna oblast za čas zasedbe „prekrije“ državno oblast zasedene države. 288

(1) Pravica do narodne integritete

(a) Prepoved ponemčevanja

Iz nadaljevanja obstoja stare državne oblasti še posebno sledi, da civilno prebivalstvo obdrži svoje državljanstvo. 289 Zato sta mednarodnemu pravu nasprotovala tako nemška praksa prisilnega podeljevanja nemškega državljanstva prebivalcem Slovenije kot tudi naseljevanje Nemcev v Sloveniji z namenom, da bi spremenili narodnostno sestavo. 290

(b) Prepoved deportacije

S tem v zvezi imajo poseben pomen deportacije slovenskih prisilnih delavcev v Nemčijo z namenom, da bi nemško delovno silo sprostili za vojaško službo in Nemce naselili v Sloveniji. Deportacija (prisilno izseljevanje, prisilno razseljevanje) je eden od vidikov problema manjšin; poskus, da bi ga razrešili s prisilnim preseljevanjem. 291 Razlikovati jo moramo od evakuacije (odstranitve prebivalstva), ki je sicer tudi organizirano premeščanje oseb, vendar se od deportacije razlikuje po [Stran 85] tem, da je večinoma varnostni ukrep v dobro prizadetih in se izvrši na ozemlju iste države. 292

HPVK deportacije ne ureja. 293 Vendar se prepoved deportacije utemeljuje s tem, da HPVK prepoveduje občutno manjše posege v svobodo in čast civilnega prebivalstva, kot so deportacije, ter so zatorej deportacije še toliko manj dopustne. Poleg tega naj bi deportacije spadale pod prepoved 52. člena HPVK, 294 ker gre pri njih za storitve, ki ne služijo potrebam okupacijske vojske in vsebujejo dolžnost sodelovanja pri vojaškem delovanju zoper lastno domovino. 295 V nasprotju s tem so se nemški pisci sklicevali na vojaško nujnost, kot tudi na 43. člen HPVK, ki okupatorju nalaga dolžnost vzdrževanja javnega reda. Ker naj bi obstajala nevarnost, da bi bila izpolnitev te obveznosti zaradi brezposelnega prebivalstva onemogočena, naj bi bila deportacija dopustna. 296

Nemčija je deportacije pogosto skušala upravičevati s sklepanjem „državnih pogodb“ ali s sklepanjem inidvidualnih delovnih pogodb. 297 Kolikor so bile državne pogodbe sklenjene s t. i. navideznimi vladami, so seveda nične, saj na nasprotni strani ni obstajal organ, pristojen za sklepanje pogodb, ki bi zavezovale okupirano državo, ampak kaže sopogodbenika obravnavati kot podaljšano roko okupacijske oblasti. 298 Individualne delovne pogodbe so se pogosto sklepale z uporabo fizične ali moralne prisile, npr. z odvzemom živilskih kart, tako da so bile praviloma nične. 299

[Stran 86] (2) Dolžnost poslušnosti, ne pa zvestobe

Prebivalstvo okupatorju ne dolguje zvestobe, 300 zato slednji od prebivalcev zasedenega ozemlja ne sme zahtevati prisege zvestobe 301 ali jih vpoklicati v vojaško službo v lastni vojski. 302 V kolikšni meri je civilno prebivalstvo z organiziranjem krajevne obrambe za zaščito pred napadi ilegalnih borcev zakrivilo kolaboracijo z okupacijsko oblastjo, bo obravnavano pri obdelavi vprašanj, ki izhajajo iz državljanske vojne. Vendar lahko že na tem mestu ugotovimo, da sta vključevanje domobrancev v nemški policijski aparat in kvalifikacija v domobranstvu opravljene službe kot služenja v vojni kršila mednarodnopravno določeno varovanje civilnega prebivalstva, kar je potrebno še podrobneje obravnavati.

(3) Temeljne pravice

46. člen HPVK varuje čast in pravice družine, življenje in lastnino državljanov ter njihovo versko prepričanje. Čeprav svoboda ni omenjena, tudi ta spada v področje varovanja po 46. členu HPVK, vendar je lahko omejena v širšem obsegu. 303 Sporno je, ali je okupator upravičen posegati v te t. i. „temeljne pravice“ civilnega prebivalstva, kolikor bi bilo to potrebno iz razlogov vojaške nujnosti ali za ohranitev oz. vzpostavitev javnega reda. 304 Stališču, da je varovanje po 46. členu absolutno, ne moremo slediti, 305 saj HPVK sam, npr. v primeru lastnine, predvideva izjeme od tega načela in varovanje temeljnih pravic zajema le miroljubne prebivalce. 306

(4) Kazni

Okupator je torej upravičen izrekati kazni, kadar civilno prebivalstvo ne izpolnjuje njegovih odredb ali proti njemu [Stran 87] izvaja sovražna dejanja. 307 Pomembna sta predvsem t. i. vojna vstaja, to je – kot izhaja iz 2. člena HPVK – nedovoljen oborožen odpor prebivalstva zasedenega ozemlja, in vojna izdaja, to je vsaka namerna povzročitev škode, prevara ali ogrožanje okupatorja s strani civilnega prebivalstva. 308 Okupator kazni izreka po svojem pravu in pred svojimi sodišči. Pri tem so kolektivne kazni po 50. členu HPVK prepovedane, kolikor prebivalstva ni mogoče imeti za sokrivega kaznivih dejanj. 309

(5) Lastnina

V nadaljevanju moramo pregledati, ali in v kakšnem obsegu so Nemčija in druge okupacijske oblasti smele terjati zasebno lastnino Slovencev. HPVK določa obsežno varovanje zasebne lastnine tako, da prepoveduje ropanje 310 in konfiskacije (zaplembe). 311 Kolikor 2. odstavek 53. člena in 52. člen HPVK dopuščata izjeme od tega načela, so te vezane na stroge pogoje.

(a) Zaplemba

Okupator sme zapleniti zasebno lastnino tistih kategorij, ki jih našteva 2. odstavek 53. člena (zasebne zaloge orožja, vse vrste vojnih zalog, vsa sredstva za prevoz oseb ali stvari in za posredovanje informacij). Po sklenitvi miru je zaplenjene stvari dolžan vrniti in plačati odškodnino. HPVK pri tem pravu mirovne pogodbe prepušča predvsem vprašanje o višini odškodnine in kdo naj bi jo plačal. 312 V primeru njihove zaplembe je mogoče brez omejitev uporabljati stvari, 313 ki se zaradi sistematičnega položaja 2. odstavka 53. člena HPVK lahko v katerikoli obliki uporabljajo kot vojaška sredstva 314 in [Stran 88] ne le za bogatenje okupacijske sile. 315 Zato ni kršeno mednarodno pravo, če okupator zaplenjene stvari uporablja zunaj zasedenega ozemlja v svoji lastni deželi, 316 vendar pri tem – v nasprotju z rekvizicijo (zasegom premičnin) – ne pridobi lastnine. 317

Nemčija torej še posebej ni bila upravičena zapleniti za vojno neuporabne lastnine prisilnih delavcev ali prisilno preseljenih Slovencev ter jo prenesti na Nemce.

(b) Rekvizicija lastnine

Pri pravici do rekvizicije, kot se kaže v 52. členu HPVK, ne gre za prisilen nakup, ampak za enostranski ukrep okupacijske sile, ki izhaja iz nujnih potreb vojske. 318 V nasprotju z zaplembo je ta podvržena formalnim in materialnim omejitvam.

(aa) Formalni pogoji

Za rekvizicije je po 2. odstavku 52. člena HPVK potrebno pooblastilo poveljnika zasedenega področja. Kolikor je le mogoče, morajo biti plačane z gotovino ali prevzete s potrdilom. Če glede na to rekvizicija ni zakonita, to je v primeru izostanka ali zamude plačila ali v primeru neizdaje potrdila, 319 lastnina ne preide na okupacijsko silo, ampak poleg morebitne pravice do odškodnine obstaja tudi pravica zahtevati vrnitev rekvirirane stvari, razen če ta propade ali je ni mogoče najti. 320 Praviloma ta vprašanja pravno niso pomembna, saj je večina vlad v begunstvu – tudi jugoslovanska s svojim odlokom z dne 28. maja 1942 – vse premoženjske transakcije, izvršene pod nemško zasedbo, razglasila za nične, 321 in zato te v povojnem času niso imele nobenega pravnega učinkovanja.

[Stran 89] Vprašljivo je, ali je bilo zahtevam HPVK zadoščeno v primerih, v katerih je Nemčija zaseženo blago plačala na osnovi novega menjalnega tečaja. HPVK ne ureja niti višine cene niti vprašanja valute, v kateri mora biti blago plačano, temveč pušča odprto celo vprašanje, kdo mora zasežene dobrine plačati. Ker pa HPVK ščiti zasebno lastnino, mora biti povrnjena tudi prodajna vrednost dobrine. 322 Vsak posreden način konfiskacije – za katero gre v tem primeru – je neskladen z določbami HPVK. 323

(bb) Materialni pogoji

Z materialnega vidika so rekvizicije podvržene trem omejitvam: prebivalstvu ne smejo nalagati obveznosti sodelovanja v vojaških operacijah zoper svojo domovino; biti morajo v sorazmerju z viri (resources) te dežele, to je prebivalstvu morajo pustiti sredstva za življenje; 324 in zahtevati se smejo le za potrebe okupacijske vojske. Zato praviloma ni dopustno rekvirirati luksuznih dobrin in denarja, s katerim bi plačevali okupacijske čete. 325 Rekvizicije, ki – tako kot v Sloveniji – služijo le lastnemu bogatenju, so torej nezakonite. 326

(c) Uničevanje lastnine („požgana zemlja“)

Kadar ne gre za zakonito rekvizicijo potrošnih dobrin, pri katerih lastništvo preide na okupacijsko silo, uporabljanje premičnin in nepremičnin ne pomeni, da ima okupacijska sila pravico uporabljane stvari uničiti. Praviloma je uničevanje premoženja dopustno le na bojišču. 327 Nasprotno pa je vprašljivo, ali je z mednarodnim pravom skladna uporaba načela [Stran 90] „požgane zemlje“, ki ga je izvajala Nemčija, to je načrtno uničevanje velikih površin zasedenega ozemlja pri umiku, da bi upočasnili napredovanje sovražnika. Če upoštevamo načelo sorazmernosti 328 in v 46. členu HPVK izraženo prepoved nesmiselnega rušenja, uničevanja in pustošenja sovražne dežele, 329 potem ni skladna.

(d) Rekvizicija storitev

V skladu z 52. členom HPVK sme okupator od prebivalcev zasedenega ozemlja zahtevati storitve, ki pa so podvržene omejitvam iz 23. oz. 42. do 44. člena HPVK. Tako civilnemu prebivalstvu še posebej ni dopustno naložiti dolžnosti, da sodeluje v vojaških operacijah proti svoji domovini. Sporno je bilo, katera dela se potemtakem od prebivalcev smejo zahtevati. Na eni strani je bilo zastopano stališče, da so vedno prepovedane dejavnosti, ki so neposredno povezane z vojaškimi aktivnostmi, kot npr. gradnja utrdb, medtem ko naj bi bila nasprotno dovoljena dela, ki služijo vzpostavljanju in vzdrževanju javnega reda in le posredno vplivajo na vojaške operacije, kot npr. gradnja cest ali mostov. 330 Za drugo zastopano stališče, češ da je dovoljeno opravljanje storitev vseh vrst, ki so primerno oddaljene od bojišča, ne najdemo opore niti v 52. členu HPVK niti v njegovi umestitvi v HPVK. 331

(6) Lastnina skupnosti

V primeru, da je Nemčija zaplenila lastnino skupnosti, je bila ta prav tako podvržena varstvu 52. in 53. člena HPVK. Člen 56 HPVK, ki glede na svojo dikcijo očitno obširno varuje lastnino skupnosti, se lahko uporabi le, če gre za dobrine, ki so v njem naštete. Tako HPVK še posebno varuje predmete, ki služijo posebnim namenom (umetnosti, veri, znanosti itd.), in izrecno prepoveduje njihovo zaplembo, namerno uničenje [Stran 91] ali poškodovanje. 332 To naziranje se opira na protokole k haaški konferenci leta 1907, iz katerih izhaja, da skupnosti nimajo nobenega posebnega položaja, ampak da so kot lastniki naštetih dobrin navedene le eksemplifikativno (primeroma). 333 Kolikor jim pripadajo vojaške dobrine, se le-te lahko zaplenijo v skladu z 2  odstavkom 53. člena HPVK. 334

V nasprotju z mednarodnim pravom so bili torej uničevanje knjižnic, požiganje knjig ter zaplembe in odvažanje umetniških predmetov v Nemčijo.

(7) Rekvizicija državne lastnine

V skladu s 1. odstavkom 53. člena HPVK sme okupator zaseči celotno premično premoženje zasedene države, ki more služiti vojaškim operacijam, ne da bi bil dolžan plačati kakršnokoli odškodnino, ampak ima pravico do plena. 335 Okupatorska država torej lahko brez odškodnine zaseže gotovino, vrednostne predmete, zaloge in že zapadle terjatve, ki pripadajo okupirani državi. Izvzeti so vsi predmeti, ki so podvrženi zaščiti 56. člena HPVK ali za vojaške namene niso primerni, kot tudi tisto premoženje v lasti države, ki je namenjeno zasebnim namenom, kot npr. fondi državnih hranilnic. 336 To zadnje sledi tudi iz opredelitve 53. člena HPVK, po katerem je pravici do plena podvrženo samo tisto državno premoženje, ki pripada zasedeni državi, glede katerega ima ta torej pravico do prostega razpolaganja. 337

V nasprotju s tem nepremičnin zasedene države načeloma ni mogoče razlastiti in okupator posledično lastnine na njih tudi ne more prenesti na tretje. 338 Okupacijski oblasti gre zgolj pravica do upravljanja „po pravilih za užitek“ (55. člen [Stran 92] HPVK), to je pravica pobirati sadove, ki pa mora ostati v okviru poštenega gospodarjenja in izvirne rabe ne sme spreminjati. 339

[Stran 93] IV. ODPORNIŠKA GIBANJA IN DRŽAVLJANSKA VOJNA

1. Oblikovanje odporniških skupin v Jugoslaviji in njihova ideološka usmerjenost

a) Četniki 340

(1) Boj proti okupatorju s pooblastilom vlade v begunstvu

Že maja 1941 se je v Srbiji in Bosni oblikoval – najprej še neorganiziran – odpor proti okupacijskim oblastem, in sicer na pobudo jugoslovanskih oficirjev, ki niso priznavali kapitulacije jugoslovanske vojske. 341 Te skupine so še okrepile skupine beguncev predvsem iz Hrvaške, od koder so bežali pred nasiljem ustašev. 342 Draža Mihailović, nekdaj srbski polkovnik jugoslovanske vojske, ki ga je jugoslovanska vlada v begunstvu novembra 1941 imenovala za vojnega ministra, je te skupine organiziral v eno samo odporniško gibanje s srbskim imenom četniki. 343 Svoje glavno poveljstvo je imelo na srbski Ravni gori in naj bi bilo sestavni del jugoslovanske armade.

Četniki so se borili do konca leta 1943. Njihova strategija v boju zoper Nemce ni bila izvajanje posameznih akcij, npr. [Stran 94] atentatov na nemške vojake, ki so imeli za posledico represalije nad civilnim prebivalstvom, ampak so nemške čete skušali zaplesti v spopad. 344 Po mnenju zavezniških poročevalcev je bil ta način boja zelo učinkovit ter je imel vsaj v prvih mesecih okupacije, to je nekako do sredine leta 1941, za [Stran 95] posledico, da so četniki nadzorovali velika ozemlja Srbije, Bosne in Črne gore. 345

(2) Državnopolitični cilji

Cilj četnikov je bila ponovna vzpostavitev jugoslovanske kraljevine oz. ustanovitev velikosrbske države. Ker zaradi tega niti Slovenci niti ostalo nesrbsko prebivalstvo Mihailovića ni dovolj podpiralo, je ta svojo politiko spremenil. Ob koncu leta 1943 se je na kongresu v Baju obvezal, da bo ustanovil federativno državo, na vodilna mesta svoje organizacije pa je imenoval manj nacionalno srbsko usmerjene politike. Obenem si je prizadeval za koalicijo s hrvaško kmečko stranko, ki pa je ne nazadnje propadla zaradi premajhne podpore zaveznikov, ki so se v tem času že odločili za podporo komunističnim partizanom pod Titovim vodstvom. 346

(3) Četniki v Sloveniji

Pooblaščenec četnikov v Sloveniji je bil nekdanji jugoslovanski major Karel Novak. Ta je pozno, šele maja 1942, pričel ustanavljati vojaške enote v Sloveniji, ki so bile nameščene na ozemlju med Novim mestom in Gorjanci. Zaradi njegovega dominantnega sloga vodenja ter pomanjkljivega sodelovanja z vodilnimi političnimi združenji in ustanovami v Sloveniji se je le malo Slovencev pridružilo „Jugoslovanski vojski v domovini“ (JVvD), tako da se le-ta okupacijskim silam ni mogla učinkovito upirati. 347

Kasneje je za Novaka boj proti komunistom postal pomembnejši kot boj proti okupacijskim silam, kar je imelo za posledico, da se ni branil niti sodelovanja z Italijani. Novak je sestavil „Štajerski bataljon“ (znan tudi pod imenom „beli četniki“), ki je že kmalu po svoji ustanovitvi sodeloval z Italijani v boju proti komunistom in ta boj nadaljeval do konca vojne. Bataljon – ki se je medtem preimenoval v Legijo smrti – so Italijani imenovali „Milizia volontaria anticomunista“ (MVAC) 348 ter ga zalagali z orožjem in živili. Italijani so poleg tudi dovolili javno nošenje orožja, zajete četnike pa so izpustili. Šele po kapitulaciji Italije so četniki začeli sodelovati v boju proti nemški okupacijski sili. Novak je 20. septembra 1943 odstopil s svojega položaja. Povod temu je bil poraz pri Grčaricah, kjer je partizanska vojska zajela 171 četnikov. Proti nekaterim od njih je bil skupaj z ujetniki s Turjaka kasneje uprizorjen prvi komunistični zrežirani proces. 349

Razne slovenske enote, ki so se oblikovale po tem času, 350 je po koncu vojne doletela različna usoda. Medtem ko je enemu delu izmed njih uspel beg v Italijo, 351 so Britanci mnoge izročili partizanom.

b) Protiimperialistična fronta / Osvobodilna fronta

Partizani, ki so pripadali Osvobodilni fronti, so pod vodstvom Josipa Broza Tita pričeli boj z okupatorji po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo. Njihov cilj je bil, da po koncu vojne ustanovijo komunistično državo.

[Stran 96] (1) Nastanek

Krovna organizacija članov odporniškega gibanja v Sloveniji, Osvobodilna fronta (OF), je izšla iz Protiimperialistične fronte. V Sloveniji je bila ustanovljena na pobudo Komunistične partije Slovenije konec aprila 1941. 352 Razmere v Sloveniji so se v tem času občutno razlikovale od razmer v drugih delih države. Medtem ko sta Srbija in Hrvaška ostali pretežno homogeni enoti, je bila Slovenija razdeljena med okupacijske sile. Tudi glede vprašanja ohranitve Kraljevine Jugoslavije in glede vzdrževanja stikov z londonsko vlado v begunstvu Slovenci niso bili enotni. Meščanske stranke in krogi so hoteli vprašanje obnovitve kraljevine prepustiti povojnemu času. Septembra in oktobra 1941 so imeli zastopniki tradicionalnih strank pogovore, ki so se – po pritegnitvi vlade v begunstvu – končali s t. i. Londonskimi točkami. V sedmih programskih točkah je bila nakazana prihodnja politična ureditev na Balkanu: 1. obnova Kraljevine Jugoslavije, 2. ustanovitev svobodne Slovenije kot samostojne in nasproti drugim jugoslovanskim deželam enakopravne partnerice, 3. sodelovanje vseh udeleženih dežel pri določanju notranje ureditve kraljevine, 4. urejanje skupnih zadev, kot npr. zunanja in obrambna politika, kot tudi določanje splošnih smernic za državno sobivanje, 5. urejanje Jugoslavije kot enotnega gospodarskega prostora z demokratičnim in socialnim sistemom države in vladanja, 6. prizadevanja za združitev z Bolgarijo in 7. Jugoslavija kot hrbtenica bodoče balkanske unije. 353

Slovenci so bili enotni v svojem političnem boju zoper okupacijske sile. To so komunisti izkoristili tako, da so ustanovili odporniško gibanje, v katero so najprej vključili tudi meščanske sile, ki pa so jih obvladovali, čeprav na prvi pogled to ni bilo očitno. 354

[Stran 97] Medtem ko je bila agitacija Protiimperialistične fronte v času Hitlerjevega pakta s Stalinom svojemu imenu ustrezno usmerjena proti imperialističnim silam, se je organizacija po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo preimenovala v „Osvobodilno fronto“, obenem pa je bila ustanovljena partizanska vojska. Obe sta se razglašali za edini legitimni zastopnici slovenskega naroda, drugih odporniških skupin nista priznavali ter sta kaznovali vsakršno podporo, ki jim jo je dajalo civilno prebivalstvo.

(2) VOS in OZNA

Izvršilni organ komunistov v Sloveniji je bila Varnostno-obveščevalna služba (VOS), ki jo je politbiro Komunistične partije Slovenije (KPS) ustanovil avgusta 1941. Njena naloga je bila likvidacija dejanskih in domnevnih kolaborantov kakor tudi nasprotnikov komunističnih organizacij. Infiltrirala naj bi se v vse pomembne slovenske družbene organizacije in okupatorjeve ustanove, pri civilnem prebivalstvu pa naj bi plenila dobrine za partizane.

V VOS-u so služili izključno komunisti in je bila razčlenjena na tri področja: na splošno obveščevalno službo, 355 specialno obveščevalno službo 356 ter varnostno in zaščitno službo. Slednja je bila kot izvršni organ VOS-a pooblaščena za ubijanje političnih nasprotnikov in izvrševanje sabotaž. 357

Še zlasti dejavnost varnostne in zaščitne službe je sčasoma dosegla take razsežnosti, da so jo kritizirali tudi vodilni komunisti. Politični ali osebni nasprotniki so bili likvidirani na podlagi očitka izdaje naroda oz. kolaboracije s sovražnikom. Zaustavili se niso niti pred uglednimi Slovenci, kot je bil nekdanji ban dr. Marko Natlačen, 358 ustreljen 13. oktobra 1942, in dr. Lambert Ehrlich, 359 ustreljen 26. maja 1942. Komunisti so [Stran 98] umorili znane osebnosti, kot na primer inženirja Fanouša Emmerja (4. decembra 1941), industrijalca Avgusta Praprotnika (20. februarja 1942), katoliškega študentskega funkcionarja Jaroslava Kiklja (18. marca 1942) in župnika Huberta Leilerja (21. marca 1942). 360

Maja 1944 so se komunisti pričeli pripravljati na prevzem oblasti po vsej Jugoslaviji. Iz tega razloga so 19. februarja1944 razpustili VOS in osnovali njeno naslednico, Oddelek za zaščito naroda (OZNA), ki je delovala po vsej Jugoslaviji. Bila je paravojaška organizacija, katere dejavnost se je raztezala tako v inozemstvo kakor tudi na celotno notranjost države. OZNA je bila organizirana strogo centralistično. Njeni nalogi sta bili odkrivanje in uničevanje notranjega sovražnika. 361

Dne 19. julija 1944 so bila s Sklepom o izrednih ukrepih proti okupatorskim pomagačem, domobrancem in veleizdajalcem razširjena pooblastila Ozne. Po njem je smela OZNA državljane, ki so bili razglašeni za nasprotnike komunizma, in njihove družine izgnati iz njihovih domačih vasi ter zapleniti njihovo premoženje. 362 Po marcu 1945 so pripadniki Ozne zasedli položaje v prej nasprotnih varnostnih in policijskih silah ter pričeli likvidirati vse sovražnike kakor tudi preganjati politično kazniva dejanja. 363

Že prej je najvišje telo OF, Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), za prepovedane razglasilo vse dejavnosti, naperjene zoper okupacijske sile zunaj Osvobodilne fronte. Za financiranje partizanskega boja je SNOO z odlokom z dne 16. septembra 1941 pričel pobirati ljudski davek. Izdal je tudi „Zaščitni zakon“, 364 ki je „izdajo“ kaznoval s smrtjo in z zaplembo premoženja. Po njem je bil izdajalec vsak, ki je sodeloval z okupatorjem ali „drugimi sovražniki slovenskega ljudstva“ ali je izstopil iz narodnoosvobodilnega gibanja. Nepomembno je bilo, ali je bilo sodelovanje z okupatorjem [Stran 99] izvršeno pod njegovim pritiskom ali prostovoljno. „Sodne obravnave“ so na podlagi § VII Zaščitnega zakona potekale v tajnosti in brez predhodnega zaslišanja obdolženca. Zoper obsodbo ni bilo nobenih pravnih sredstev, kazen pa je bila izvršena takoj. 365

(3) Odnos do vlade v begunstvu

Komunisti niso priznavali jugoslovanske vlade v begunstvu; njene sklepe so kot ilegalne zavračali in ji odrekali pravico nastopati kot zastopnik jugoslovanskega ljudstva. 366 Ta odnos je potrdil sklep Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ), ustanovljenega 17. novembra 1942. 367 Kralju Petru je bila prepovedana vrnitev v Jugoslavijo in vse mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila vlada, so razglasili za nične. 368

(4) Ukrepi za prevzem oblasti v nastajajoči jugoslovanski državi

Leta 1944 so komunisti pričakovali, da jih bodo zavezniki priznali kot zakonito oblast, zato so pričeli ustanavljati krajevne strukture za bodočo državo pod komunistično oblastjo. Znotraj Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) je bil 19. avgusta 1944 ustanovljen sodni oddelek in pričeli so organizirati civilno sodstvo, čeprav v tem času – z izjemo Bele Krajine, ki so jo od novembra 1943 stalno nadzorovali komunisti – v Sloveniji ni bilo večjega ozemlja, ki bi bilo trajno pod komunistično oblastjo. 369

Kjerkoli je bilo mogoče, so komunisti organizirali t. i. „terenske delavce“, ki so imeli nalogo, da za fronto zbirajo po [Stran 100] datke ter od civilnega prebivalstva izterjujejo vojna posojila in davke. Kadar so se okupatorjeve sile umaknile iz kakega kraja, je bil v njem po ruskem vzorcu ustanovljen narodnoosvobodilni odbor, ki je pomenil prvo civilno organizacijo komunistov in temelj za revolucionarno vlado. 370 Narodnoosvobodilni odbori so bili sčasoma razširjeni na vse ravni (okrožje – okraj, mesto itd.) in so prevzeli naloge lokalne uprave.

c) Slovenska odporniška gibanja

V Sloveniji so delovale različne odporniške skupine z različnim družbenopolitičnim ozadjem in različno zastavljenimi cilji. Poleg obeh najbolj znanih organizacij, ki sta delovali na celotnem ozemlju Jugoslavije, četnikov pod generalom Mihailovićem in partizanov pod Titom, so bile t. i. legije koncentrirane v Sloveniji. Cilj teh legij je bila ustanovitev lokalnih odporniških skupin, ki naj bi v primeru vkorakanja zaveznikov v deželo le-te podpirale ter se z njimi borile proti okupatorju. Do takrat so kot svojo glavno nalogo štele zagotavljanje javnega reda in miru v posameznih skupnostih ter varstvo civilnega prebivalstva pred napadi komunistov.

(1) Legije

Slovenska ljudska stranka je 29. maja 1941 v Ljubljani ustanovila Slovensko legijo (SL), ki je bila julija 1942 s približno 2.000 člani največja slovenska odporniška skupina. Kasneje so nastale Sokolska legija, ki so jo ustanovili liberalci in je imela med 600 in 800 članov, Slovensko narodno gibanje, ki so ga vodili univerzitetni študentje in je obstajalo od jeseni 1941 do pomladi 1942, ter Akademski klub Straža. Medtem ko si je Slovenska legija prizadevala za osvoboditev Slovenije, je šlo Sokolski legiji za obnovitev Jugoslavije. Pod pritiskom vlade v begunstvu, ki je kot redno jugoslovansko vojsko priznavala le četnike pod Mihailovićem in je vse za vojaško službo sposobne može spodbujala, naj se podredijo Mihailovićevemu poveljstvu, 371 so se legije priključile Jugo [Stran 101] slovanski vojski v domovini. Ker je prišlo do daljnosežnih sporov s poveljnikom slovenskih enot Karlom Novakom, so številni legionarji vojsko zapustili in se pridružili ravno tedaj nastajajočim vaškim stražam, ki so se čutile dolžne varovati civilno prebivalstvo in se bojevati proti komunistom.

(2) Vaške straže

Te vaške straže so bile posledica vedno bolj zaostrenega položaja, ki ga je zaznamoval naraščajoči konflikt znotraj države. Spomladi 1942 so napadi partizanov in VOS na civilno prebivalstvo dosegli enega od svojih začasnih vrhuncev. Predvsem v Ljubljani je VOS s terorističnimi dejanji skušala prebivalstvo prisiliti v sodelovanje s partizani. Rekvirirali so živino in živila, ponekod so pobili cele družine, ki so bile osumljene sodelovanja z okupatorjem, ter požgali cele vasi. 372 Ker se je italijanska armada prav do svoje kapitulacije 8. septembra 1943 postopoma umikala z zasedenih ozemelj, policije pa, ki naj bi varovala civilno prebivalstvo, ni bilo dovolj, je civilno prebivalstvo, z izrecnim dovoljenjem Draže Mihailovića, 373 kot odziv na napade ustanovilo vaške straže.

Potem ko je bila 17. julija 1942 ustanovljena prva vaška straža v Št. Joštu, skupnosti zahodno od Ljubljane, so že leto kasneje, poleti 1943, vaške straže obstajale v 47 krajih s skupnim številom približno 6.000 mož, 374 med katerimi so bili številni pripadniki slovenskih legij, ki so zapustili Jugoslovansko vojsko v domovini. Italijani so ocenjevali, da je njihov položaj zaradi spopadov med prebivalstvom dober, zato so vaške straže podpirali tako, da so jim dajali na razpolago lahko orožje. 375

Po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 so se vaške straže v mnogih krajih razšle. 376 Mnogo njihovih članov se je zbralo na Turjaku, kjer je bila večina premagana v bojih s partizanskimi enotami; v Kočevju so komunisti proti nekaterim [Stran 102] od njih skupaj z ujetniki iz Grčaric organizirali proces. 377 Druga skupina pripadnikov vaških straž je pod poveljstvom Vuka Rupnika najprej zbežala v Novo mesto. Po pogajanjih italijanskega generala Guida Ceruttija s partizanskimi voditelji so smeli zapustiti Novo mesto 378 in so se večinoma pridružili domobrancem.

(3) Domobranci

Slovensko domobranstvo je bilo ustanovljeno po italijanski kapitulaciji in na pobudo vrhovnega komisarja za Jadransko primorje Friedricha Rainerja. Domobranstvo je bilo, enako kot vaške straže, odziv na napade partizanov in je bilo organizacija, ki je nasledila vaške straže. Jeseni 1944 je štelo približno 13.500 mož. Pravna podlaga je bila Uredba o vzpostavitvi deželnih samozaščitnih enot v Operacijski coni Jadransko primorje (Verordnung über die Aufstellung landeseigener Selbstschutzverbände Operationszone Adriatisches Küstenland) z dne 6. decembra 1943, ki je z veljavnostjo za nazaj stopila v veljavo 1. oktobra 1943, ter domobranstvu dodelila vzdrževanje javne varnosti in reda, torej policijsko službo. 379 Služenje v domobranstvu, v katero so poleg članov razpuščenih vaških straž pristopili tudi pripadniki legij, je po nemškem pravu veljalo kot vojaška služba pod poveljstvom nemške policije. Formacija je imela svojo lastno zastavo, oznake činov in grb. Pod pritiskom Nemcev 380 je bila 20. aprila 1944 javna prisega, na kateri so prisotni izrekli naslednjo prisego, ki je bila rezultat in kompromis predhodnih pogajanj med Nemci in Slovenci: 381

„Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS [Stran 103] četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svojo dolžnost vestno izpolnjeval za slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.“ 382

d) Ekskurz: Sodelovanje z okupatorjem na primerih generala Leona Rupnika in dr. Lovra Hacina

Tudi v Sloveniji so bili med vojno ljudje, ki so se poistovetili s cilji okupatorjev ter z njimi sodelovali v večjem obsegu, kot je bilo za vzdrževanje javne varnosti in reda nujno potrebno 383 ter jih je treba tako opredeliti kot storilce in ne kot žrtve.

(1) General Leon Rupnik

Eden teh ljudi je bil general Leon Rupnik. Od 6. junija 1942 je bil Rupnik pod italijansko okupacijo ljubljanski župan in je bil nato pod nemškimi okupatorji imenovan za predsednika Ljubljanske pokrajine. 384 Že zgodaj je – kot prepričan nasprotnik komunizma – izražal naklonjenost nacionalsocializmu in je še 29. junija 1944 na nekem protikomunističnem zborovanju Hitlerja hvalil ter hujskal proti judovstvu in boljševizmu. 385 Neuresničen je ostal njegov cilj, da bi v Sloveniji ustanovil po strukturi in programu NSDAP podobno stranko, ki bi vladala združeni in po nemškem rajhu zgledujoči se Sloveniji. 386 Iz Rupnikove pobude sta izvirali tako ustanovitev [Stran 104] protikomunistične slovenske milice, v kateri so služili nekdanji slovenski vojaki pod italijanskim poveljstvom, kot tudi ustanovitev slovenskega domobranstva. 387 Sodelovanje z nemškim okupatorjem je poleg tega zajemalo vsa področja vsakdanjega življenja, kot sta preoblikovanje uprave in cenzura tiska. Rupnik je 5. maja 1945 zapustil Slovenijo, vendar so ga 2. junija 1946 zavezniki izročili Jugoslaviji. Po zgolj devetih dneh razprave ga je vojaško sodišče 30. avgusta 1946 obsodilo na smrt z ustrelitvijo. 388

(2) Dr. Lovro Hacin

Tudi dr. Lovro Hacin, ki je bil od 1939 do 1941 načelnik ljubljanske policije, je tesno sodeloval z Nemci in Italijani. Tako kot Rupnik je bil prepričan nasprotnik komunizma in je v času svojega službovanja z namenom, da bi razbili komunistično organizacijo, okupacijskim oblastem izročal vse podatke o njenih članih in načrtovanih akcijah. Na priporočilo Leona Rupnika so Nemci Hacina 22. septembra 1943 imenovali za policijskega upravnika policijskega varnostnega zbora v Ljubljanski pokrajini in je bil kot tak navsezadnje podrejen poveljstvu SS. Pod njegovim žezlom se je razvil policijski sistem, ki pod pretvezo bojevanja proti komunistom ni privedel le do korupcije, ampak tudi do tega, da so uradniki politične policije zapornike mučili, jih z ukazom pošiljali na prisilno delo ali zapirali v koncentracijska taborišča. 389 Potem ko je bil izročen Jugoslaviji, je bil leta 1946 skupaj z Rupnikom obsojen na smrt z obešenjem. 390

e) Odnos slovenske Cerkve do okupacijskih sil

Še posebno moramo omeniti odnos katoliške Cerkve na Slovenskem. V Sloveniji sta obstajali dve škofiji: mariborska, [Stran 105] ki je ležala v nemški zasedbeni coni in iz katere so bili takoj na začetku nemške okupacije vsi duhovniki izseljeni, ter ljubljanska škofija, katere polovica je bila pod nemško, polovica pa pod italijansko oblastjo. Tudi v katoliški Cerkvi ni bilo malo duhovnikov, ki so se bodisi verbalno upirali okupatorju bodisi jih je škof – po posvetovanju z Vatikanom – imenoval za vojaške kurate in so sodelovali v oboroženem boju proti okupatorju na meščanski ali na komunistični strani.

(1) Škof Rožman

Ena izmed osrednjih osebnosti katoliške Cerkve med drugo svetovno vojno je bil škof Rožman, ki so ga komunisti v odsotnosti 391 30. avgusta 1946 zaradi izdaje ljudstva in kolaboracije s sovražnikom obsodili na 18 let zapora s prisilnim delom, izgubo vseh političnih in državljanskih pravic za deset let ter zaplembo celotnega premoženja. Med celotno italijansko okupacijo je škof Rožman pri Italijanih posredoval za svoje rojake. Da ne bi namenoma zmanjšal možnosti svojega vpliva, je opustil vse, kar bi lahko izzvalo okupatorjevo jezo proti njemu ali njegovim rojakom in bi lahko poslabšalo njihove življenjske razmere. V tem smislu je v oktobra 1941 objavljenem pastirskem listu duhovnikom svetoval, naj v deželi ohranijo mir in red ter naj ne storijo ničesar, kar bi okupatorju dalo povod za ostrejše postopanje zoper Slovence. 392

Varstvu prebivalstva je služila tudi konferenca slovenskih nekomunističnih politikov v škofijski palači dne 12. septembra 1942. Zaradi vedno številnejših napadov tako partizanov kot „meščanskih“ članov odporniškega gibanja so Italijani grozili z represalijami nad prebivalstvom, ki naj bi med drugim imele za posledico tudi prisilno izseljevanje celotnih okolišev. Rezultat te konference je bil, da so njeni udeleženci Italijanom ponudili sodelovanje pri vzdrževanju javnega reda in dali pobudo za ustanovitev slovenske policije. 393

Komunisti so si med vojno prizadevali za Rožmanovo [Stran 106] podporo, po letu 1945 pa so mu očitali kolaboracijo. To so po eni strani utemeljevali z domnevno škofovo izjavo o lojalnosti, ki pa so jo dejansko naknadno spremenili Italijani. Izjava, ki je bila pod pritiskom Italijanov objavljena maja 1941, je prvotno vsebovala Rožmanovo zagotovilo, da noče nastopati proti Italijanom, vendar pa so jo ti kasneje spremenili tako, kot da škof okupatorju ponuja sodelovanje. 394 Škofu je bilo nadalje očitano, da se je udeležil osrednje zaprisege domobrancev ter je tedaj maševal. 395

(2) Prof. dr. Lambert Ehrlich

Naslednji kritik režima italijanskih okupatorjev je bil profesor teologije dr. Lambert Ehrlich, ki ga je komunistična varnostna služba VOS umorila 26. maja 1942. Ta je v spomenici Italijanom 1. aprila 1942 prav tako grajal njihove ukrepe proti civilnemu prebivalstvu ter predlagal, da bi za njegovo varovanje dovolili slovensko policijo kot tudi ustanovitev avtonomne varnostne službe v obliki narodne oz. ljudske straže. 396

2. Menjava paradigme zaveznikov v njihovem odnosu do vlade v begunstvu in do odporniških skupin v času druge svetovne vojne

a) Podoba vlade v begunstvu

Ne glede na notranjepolitični položaj so zavezniki jugoslovansko vlado v begunstvu do leta 1942 priznavali kot edino predstavnico njene dežele in Mihailovića podpirali kot vojnega ministra. Vendar se vlada ni ukvarjala z organiziranjem in koordiniranjem jugoslovanskega odpora proti okupatorjem. Kot bi ne bilo vojne, so si posamezni člani vlade tudi v begunstvu prizadevali za svoje nacionalne interese. Posledica [Stran 107] je bila, da vlada ni ustvarila učinkovite politike in je padala iz krize v krizo. Tudi mlademu in še neizkušenemu kralju ni uspelo pridobiti vpliva, tako da je politiko vlade v begunstvu določala skupina oficirjev, ki je bila antidemokratično in antifederalno naravnana ter je za svoje cilje uporabljala Dražo Mihailovića in ga le nezadostno podpirala. Vlada v begunstvu tudi po ustrezni zahtevi Britancev ni bila sposobna opravljati svojih dejanskih nalog ter opredeliti vojaških ciljev Jugoslovanov oz. določiti temeljnih načel jugoslovanske povojne ureditve. 397

b) Sprememba razpoloženja v Londonu

Zaradi te slabe podobe vlade in pomanjkljive učinkovitosti njenega dela se je Churchill odvrnil od vlade v begunstvu in se obrnil h komunistom, ne da bi se oziral na to, da bodo ti po vojni po vsej verjetnosti ustanovili komunističen režim. 398 V nasprotju z Mihailovićem so bili komunisti o dogajanju v Londonu preko svojih posrednikov zelo dobro obveščeni ter so, poznavajoč Churchillove želje, vedno poudarjali, da si prizadevajo za združeno Jugoslavijo. Poleg tega so svojo prevlado v odporu omilili tako, da so poudarjali sodelovanje z meščanskimi silami. Pripadniki komunistov, ki so bivali v Londonu, so v medijih lansirali lažne informacije v prid partizanov, ki so poudarjale domnevne vojaške uspehe partizanov, uspehe četnikov pa so podcenjevale ali jih sploh ne omenjale. Na podlagi teh napačnih informacij so Roosevelt, Churchill in Stalin na teheranski konferenci novembra 1943 sklenili, da bodo v prihodnje partizane podpirali v največjem možnem obsegu. 399 Churchill je 22. februarja 1944 generalu Mihailoviću uradno odrekel vsako nadaljnjo britansko podporo in kralja Petra pripravil do tega, da je Mihailovića odpustil kot vojnega ministra. 400

[Stran 108] c) Sodelovanje s Titom

Od zgodnjega poletja 1944 si je Churchill okrepljeno prizadeval za dogovor med navznotraj sprto vlado v begunstvu ter začasno vlado v Jugoslaviji. Po imenovanju dr. Ivana Subašića za predsednika vlade 1. junija 1944 je prišlo do sporazumevanja s Titom. Dne 16. junija 1944 sta se Šubašić in Tito sporazumela o oblikovanju nove kraljeve vlade iz „naprednih“ demokratičnih elementov pod Šubašićevim vodstvom, ki naj bi bila odgovorna AVNOJ-u. 401 O dokončni obliki države naj bi se ljudstvo odločilo po vojni. Z odlokom z dne 26. avgusta 1944 je kralj Peter Tita končno priznal kot edinega vodjo jugoslovanskega odpora.

Po osvoboditvi Beograda in daljših pogajanjih sta Šubašić in Tito 20. oktobra 1944 sklenila drugi sporazum, po katerem so bile do sprejema nove ustave kraljeve pristojnosti „suspendirane“ in dotedanji vladni dualizem odpravljen. Kralju Petru je bilo prepovedano, da se vrne v Jugoslavijo. Kraljeve pristojnosti so bile prenesene na t. i. kraljevo regentstvo, ki naj bi zapriseglo kralju in v Jugoslaviji namesto njega izvrševalo kraljevo oblast. 402 Sporazum Tito-Šubašić je bil 7. decembra 1944 dopolnjen z določbami o volitvah v ustavodajno skupščino in ravnanju s kraljevim premoženjem. 403

d) Načrtovanje reorganizacije države

Na jaltski konferenci (4.–11. februar 1945) so Roosevelt, Churchill in Stalin izdali Deklaracijo o osvobojeni Evropi. V njej so se njihove tri države obvezale, da bodo osvobojene evropske države podpirale pri reševanju njihovih gospodarskih in političnih problemov. To naj bi se zgodilo po demokratični poti, to je z izvedbo svobodnih volitev in postavitvijo legitimnih vlad. Narodom je bila poleg tega priznana pravica, [Stran 109] da sami odločijo o obliki svoje države. 404 V drugi izjavi, ki je bila posvečena izključno Jugoslaviji, so voditelji treh vlad Titu in Šubašiću priporočili, naj sklenjeni sporazum uresničita in oblikujeta novo vlado. 405 Obenem so priporočili, naj ustavodajna skupščina ratificira (potrdi) zakone, ki jih je izdal AVNOJ. 406

Zatem so bili 2. marca 1945 imenovani in zapriseženi člani kraljevega regentstva. Tri dni kasneje je kraljeva vlada pod Šubašićem odstopila in Nacionalni osvobodilni odbor se je razpustil. Kraljevo regentstvo je 7. marca 1945 imenovalo začasno vlado Demokratične federativne Jugoslavije. 407 Kabinetu z 28 člani je pripadalo 20 zastopnikov AVNOJ-a, trije člani vlade v begunstvu in pet partijskih politikov. Tito je postal ministrski predsednik, Šubašić pa zunanji minister. 408

e) Usoda četnikov (in drugih protikomunističnih skupin)

Čeprav jih zavezniki niso več podpirali in so bili izpostavljeni močnim napadom partizanov, so četniki do sredine leta 1944 še vedno obvladovali večji del Srbije. 409 Njihov poraz je bilo moč slutiti šele z vkorakanjem Rdeče armade v severni del in bolgarske armade v južni del Srbije. Četniki, ki so padli v roke Sovjetov ali partizanov, so bili pobiti. Mihailović se je s svojimi ljudmi umaknil nazaj v Bosno in se tam do maja še naprej bojeval proti komunistom.

Ko je bilo ob koncu vojne slutiti zmago partizanov, so nekdanji pripadniki hrvaških čet ustašev, četnikov in slovenskih vaških straž oz. domobrancev zbežali na Koroško, ki so jo upravljali Britanci. Že med begom so partizani mnogo ubežnikov [Stran 110] zajeli in pobili. 410 Med begunci so bili tudi civilisti, predvsem ženske in otroci, ki so jih Britanci internirali v ločena taborišča in jim ob prihodu zagotovili, da jih bodo varovali pred napadi partizanov in jih ne bodo izročili v Jugoslavijo. Čeprav so Britanci tedaj že vedeli, da bi partizani povratnike zapirali, mučili in pobijali, je britansko vojaško vodstvo kmalu zatem ukazalo, naj vse Jugoslovane, ki se mudijo na Koroškem – z izjemo civilnega prebivalstva –, izročijo Titovim četam. 411 Čeprav popolne dokumentacije ni, lahko nesporno vidimo, da so Britanci leta 1945 Rdeči armadi izročili 40.000 Kozakov in Jugoslaviji 30.000 Jugoslovanov. 412 Z izgovorom, da jih bodo prepeljali v italijanska taborišča, so jih (med njimi tudi ženske in otroke) v zaprtih živinskih vagonih prepeljali do avstrijsko-jugoslovanske meje in jih tam izročili partizanom. 413

Že med transportom so partizani številne potnike potegnili z vlakov in jih pobili. Preostale so najprej gnali po cestah raznih krajev, jih zmerjali in fizično napadali. Končno so jih internirali v zbirna taborišča, jim zaplenili dragocenosti, pa tudi obleko in živila. Prehrana ujetnikov je bila omejena na dva obroka dnevno z nekaj juhe, krompirja in zelja. Že kmalu po prihodu so večino ujetnikov brez predhodnega procesa pomorili in jih – nekatere še žive – zagrebli v množične grobove. 414

3. Mednarodnopravna ocena

Med letoma 1941 in 1945 v Jugoslaviji ni potekal le boj med zavezniki in silami osi, ki se je nadaljeval v boju med okupatorji in raznimi odporniškimi skupinami. V času tega konflikta je bila izbojevana tudi državljanska vojna med različnimi ideologijami in predstavami o državnopravni ureditvi, [Stran 111] v katero so velesile posegale v taktičnem prizadevanju za svoje spreminjajoče se vojne cilje. Mednarodnopravno se zastavlja vprašanje, kakšen položaj so si posamezne odporniške skupine ali druge enote pridobile s sodelovanjem z bojujočimi se stranmi ali z jugoslovansko vlado v begunstvu. Kot smo razložili že drugje, 415 so si Slovenijo s približno 1,5 milijona prebivalcev med seboj razdelile Nemčija, Italija in Madžarska.

a) Priznanje upornikov kot vojskujoče se strani

(1) Pojem

Pri priznavanju upornikov kot vojskujoče se strani je pojem meddržavne vojne prenesen na povsem notranjedržavni boj. Posledica je, da neka država na nedovoljen način posega v notranje zadeve druge suverene države. 416 Nedovoljen zato, ker iz prepovedi intervencij držav izhaja dolžnost tretjih držav, da vstajo obravnavajo kot notranjo zadevo države, ki jo je prizadel upor. Slednja sme osebe, ki se uprejo njenemu redu, po notranjem državnem pravu obravnavati kot upornike in izdajalce. 417 Tretjim državam je bilo in je prepovedano, da s podpiranjem upornikov posegajo v te notranje zadeve, 418 ker bi sicer zagrešile mednarodnopravni delikt. 419 Šele v zvezi z ameriško secesijsko vojno so nekatere države leta 1861 prvič zagovarjale, kar je v 30-ih letih 20. stoletja postalo običajnopravno priznano, in sicer, da lahko, kadar so podani določeni pogoji, tako zakonita vlada kot tudi tretje države upornike [Stran 112] izrecno ali konkludentno 420 priznajo kot vojskujočo se stran, ne da bi s tem kršile mednarodno pravo. 421

Tako priznanje za upornike pomeni višji položaj, „anticipacijo državnosti“, 422 medtem ko za zakonito vlado pomeni enako kot degradacija. 423 S priznanjem se revolucionarno gibanje v državi, ki jo je prizadel upor, kaže kot nekakšna vlada, ki je sicer lokalno omejena na svojo oblastno sfero, vendar pa lahko mednarodnopravno zastopa del države, ki leži v območju te oblasti. 424

(2) Pogoji za priznanje

V skladu z resolucijo o Dolžnostih tujih sil do države, ki se bori proti vstaji Inštituta za mednarodno pravo iz leta 1900 425 je priznanje upornikov kot vojskujoče se strani vezano na naslednje pogoje:
1. V državi mora vladati – z vojno primerljiv – oborožen spopad.
2 Ta boj mora potekati ob upoštevanju splošnih mednarodnopravnih norm vojnega prava.
3. Uporniki morajo na delu države izoblikovati organizacijo, ki je na tem področju sposobna uveljaviti norme, ki jih postavi lokalna vlada (načelo učinkovitosti oz. efektivnosti). 426
4. V primeru, da jih tretje države priznajo, morajo ti pokazati poseben interes za priznanje. 427

(3) Učinki

Drugače kot pri vprašanju, ali so matična država in [Stran 113] tretje države zavezane k priznanju oz. ali lahko uporniki to zahtevajo, 428 obstaja glede učinkov, ki izhajajo iz priznanja, enotno mnenje. Učinki so v odnosu matične države do upornikov manj obsežni kot v odnosu upornikov do tretjih držav ter veljajo le inter partes, drugih držav pa ne zavezujejo. 429

(a) Večja veljava upornikov

Posledica priznanja s strani lastne države je, da se nad uporniki namesto domačega kazenskega prava uporablja vojno pravo, preko katerega norme zavezujejo tudi upornike, na ozemlju pa, ki so ga zasedli, uporniki dobijo pravice in dolžnosti okupatorja. 430 Poleg tega nekateri zagovarjajo mnenje, da je matična država po izvršenem priznanju v odnosu do tretjih držav razbremenjena mednarodnopravne odgovornosti za dejanja upornikov. 431 Vendar ostaja sporno, ali je to dejansko posledica priznanja. Ker je država odgovorna le za svojo krivdo in za krivdo svojih organov, uporniki pa funkcije kakega organa ravno nimajo, velja ta izključitev odgovornosti tudi brez priznanja. 432

(b) Mednarodnopravna odgovornost

Kadar je upor uspešen, zmagovita revolucionarna državna oblast odgovarja tako za krivice, ki so jih med uporom storili njeni pripadniki, 433 kot tudi za krivice, ki jih je storila prejšnja [Stran 114] vlada. 434 V zvezi s tem velja le ena omejitev: kakor legitimna vlada tudi zmagoviti uporniki ne jamčijo za škodo, ki je nastala med splošnimi vojaškimi operacijami, če so te v skladu z mednarodnim pravom. Odgovornost je omejena na škodo, ki nastane zaradi individualnih akcij ali zaradi vojskovanja, ki nasprotuje mednarodnemu pravu. 435

(c) Posledice priznanja s strani tretjih držav

Če upornike priznajo tretje države, so le-te do vojskujočih se strani dolžne ostati nevtralne. 436 S priznanjem uporniki poleg tega pridobijo delno mednarodnopravno subjektiviteto in s tem med drugim omejeno pravico do sklepanja pogodb. Ta jim omogoča, da z zakonito vlado sklepajo vojne pogodbe oz. pogodbe, ki so neposredno povezane z vojskovanjem, 437 vendar tudi te pravice pridobijo le relativno, to je v odnosu do države, ki jih prizna, in – kar je s to vrsto priznanja neločljivo povezano – le začasno. 438 Če do priznanja pride prezgodaj, ker zahtevani pogoji niso izpolnjeni, to prav tako pomeni mednarodnemu pravu nasprotujoče poseganje v zadeve države, ki jo je prizadel upor. 439

b) Priznanje partizanov s strani Velike Britanije

Iz zgodovinske literature izhaja, da Velika Britanija partizanov ni priznala izrecno, ampak le konkludentno. V prid takšnega priznanja govori dejstvo, da je Velika Britanija v Titov glavni štab poslala delegate, da je od začetka leta 1944 uradno podpirala le partizane, da je s svojim vplivom pri kralju Petru dosegla odstavitev generala Mihailovića kot vojnega [Stran 115] ministra, kot tudi, da je dala pobudo za sporazum Tito–Šubašić. S temi ukrepi so partizani dobili višji zunanjepolitični status, iz katerega lahko sklepamo, da so bili de facto priznani kot krajevna oblast in vojskujoča se stran.

Vendar je to priznanje prišlo prezgodaj, ker partizani zgoraj navedenih pogojev niso popolnoma izpolnjevali. Resda je državljanska vojna med vladnimi četami generala Mihailovića in partizani zadobila razsežnosti dlje časa trajajoče neprekinjene ter na vso Jugoslavijo oz. Slovenijo razširjene vojne. V nasprotju s tem pa ni jasno, ali je v posameznih krajih vzpostavljena oblast oz. uprava zadostila zahtevi po učinkovitosti, saj so se z izjemo Bele krajine za ta ozemlja stalno bojevali in se je oblast nad njimi pogosto menjala. Na to ne nazadnje ni potrebno odgovoriti, ker ni sporno, da partizani v svojem vojskovanju niso upoštevali pravil vojnega prava. Tako sovražnih borcev niso obravnavali kot vojnih ujetnikov, ampak so jih praviloma pobili takoj po njihovem zajetju, ter so zagrešili številne napade na civilno prebivalstvo v nasprotju s HPVK.

Priznanje partizanov s strani Velike Britanije je bilo torej nedopustno in pomeni kršitev mednarodnega prava, in to priznanje bi lahko upravičili le z izrednim interesom Velike Britanije za priznanje partizanov. 440 V skladu s tem mora državljanska vojna interese in pravice države, ki priznava, prizadeti tako močno, da mora ta nujno konkretizirati odnose do vojskujočih se strani. 441 Med take interese med drugim spada varovanje lastnih državljanov na ozemlju državljanske vojne kakor kot tudi varovanje gospodarskih interesov.

Zaveznikom je bilo precej do tega, da so se tudi jugoslovanske sile bojevale proti silam osi, ker so bile tako njihove lastne čete manj ogrožene in so jih mogli uporabiti na drugih bojiščih. Za boljšo koordinacijo boja proti silam osi se je bilo nujno potrebno odločiti za tisto stran v notranjedržavnem konfliktu, ki je obetala več uspeha. Pomembno vlogo je imel tudi interes Velike Britanije, da bi bila zagotovljena povojna ureditev z združeno Jugoslavijo, za katero se je zdelo, da jo lahko [Stran 116] v nasprotju s slabotno vlado v begunstvu zagotovijo komunisti. Ker taka razmišljanja vsekakor pomenijo priznanja vreden interes, je predčasno priznanje partizanov upravičeno.

Posledica priznanja komunistov je bila, da je bila Velika Britanija v razmerju do strani v državljanski vojni zavezana k nevtralnosti in je zato oskrbovanje partizanov z orožjem kršilo mednarodno pravo. Do drugačnega rezultata pridemo le, če izhajamo s strogo formalističnega stališča, da pošiljke orožja niso pomenile podpore partizanom v boju proti legalni oblasti, ampak so služile za boj proti silam osi, tako da je nevtralnost ostala ohranjena. Churchillov izrecni cilj ni bilo ravno strmoglavljenje vlade v begunstvu – čeprav je tudi to zagotovo vzel v zakup z odobravanjem – ampak boj proti silam osi in je tako formalno zadostil svoji dolžnosti nevtralnosti.

c) Priznanje partizanov s strani lastne vlade (v begunstvu)

S sporazumom Tito–Šubašić je tudi zakonita vlada v begunstvu upornike konkludentno priznala kot vojskujočo se stran. Od trenutka priznanja so bile strani v državljanski vojni tako v medsebojnih odnosih kakor tudi do civilnega prebivalstva dolžne spoštovati splošna načela vojnega prava. Za partizane je to še posebno pomenilo, da morajo vzdrževati javni red, upoštevati še veljavne zakone in v največjem možnem obsegu varovati civilno prebivalstvo.

d) Pravna ocena delovanja partizanov med državljansko vojno

Kar smo na drugem mestu (prim. zgoraj II-2) navedli kot dolžnosti in pravice okupatorja, velja torej tudi za partizane na območjih, ki so jih obvladovali. Če pobrani davki niso bili porabljeni za upravljanje občasno zasedenega ozemlja oz. za vzdrževanje borcev, ki so se mudili na tem ozemlju, ampak za financiranje državljanske vojne, je to kršilo 48. člen HPVK. Partizani bi lastnino civilnega prebivalstva smeli zapleniti oz. rekvirirati prav tako le v skladu z 52. in 53. členom HPVK. Če [Stran 117] pa tem določbam ni bilo zadoščeno in konkretnim lastnikom za uporabljanje njihove lastnine ni bilo izplačano nobeno finančno povračilo, je tudi to nasprotovalo mednarodnemu pravu.

Kršitev mednarodnega prava je bilo tudi kaznovanje civilnega prebivalstva, če je to odklonilo podporo partizanom. V prehodnem času, ki sta ga zaznamovali vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. Kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranjedržavnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala. Enako velja za vse državljane, ki upornike podpirajo in se s tem odkrito upirajo svoji vladi.

Tega ne spremenijo niti sklepi kočevskega zbora z dne 1.–3. oktobra 1943 oz. AVNOJ-a z dne 29.–30. novembra 1943. Golo postuliranje lastne zahteve po izključnem zastopstvu in zanikanje državne oblasti, ki jo izvaja vlada v begunstvu, ne privedeta do spremembe dejanskega pravnega položaja. Sklepi, ki so zgolj samo navajali, da podajajo voljo celotnega ljudstva, niso imeli nobenega pravnega, za prebivalstvo zavezujočega učinka, ampak so imeli samo namen izpodriniti vlado v begunstvu kot legitimno jugoslovansko oblast.

Enako velja za slovenske skupine, ki so si za nalogo zadale ohranitev javne varnosti in reda, to je za legije, vaške straže in domobrance. Njihova zvestoba do države, katere državljani so bili, in do vlade, ki jo je zastopala, je kljub vojaški zasedbi še vedno obstajala. Ta še vedno obstoječa zvestoba vladi v begunstvu pride še posebno do izraza v prisegi kralju Petru, ki so jo izrekle različne legije, četniki in na skrivaj tudi različni pripadniki vaških straž. Dolžnost, ubogati ukaze komunistov, ni obstajala.

Izdaja Zaščitnega zakona z dne 16. septembra 1941 je tako nasprotovala mednarodnemu pravu, še zlasti ker so njegove določbe odpravile vsakršno pravno varnost in nasprotno omogočale kaznovanje skorajda kateregakoli dejanja ter zakon s potrebo po varnosti partizanov ni imel nobene zveze. Končno [Stran 118] so partizani na nedovoljen način odpravili neodvisnost sodišč, kar je prav tako kršilo vojno pravo. Če so partizani v okviru kazenskih ukrepov ali kako drugače kršili v 46. členu HPVK priznane temeljne pravice prebivalstva, je bilo le-to upravičeno, da se brani pred temi napadi – tudi z ustanavljanjem vaških straž in domobrancev.

1

Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 220; Marek, Identity and Continuity of States and Continuity of States, str. 240; Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 31.

2

Sunjic, Woher der Haß?, str. 121; Singleton, A Short History, str. 16 in sl.; Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 214.

3

Singleton, Yugoslavia, str. 18; Singleton, A Short History, str. 16 in sl.; Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 25.

4

Singleton, Yugoslavia, str. 18; Singleton, A Short History, str. 14; Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 25.

5

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 25; Singleton, A Short History, str. 18.

6

Singleton, A Short History, str. 28.

7

Singleton, A Short History, str. 29; Weithmann, Balkanchronik, str. 79.

8

Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 14; Singleton, A Short History, str. 29 in 49; Singleton, Yugoslavia, str. 22; Hondius, Yugoslav Community, str. 40.

9

Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 46; Libal, Das Ende Jugoslawiens, str. 16.

10

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 27; Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 41.

11

Weithmann, Balkanchronik, str. 240.

12

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 26; Hondius, Yugoslav Community, str. 66.

13

Hondius, Yugoslav Community, str. 41; Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 21; Singleton, A Short History, str. 26.

14

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 27; Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 32; Razumovsky, Chaos Jugoslawien, str. 25.

15

Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 56; Singleton, Yugoslavia, str. 39; Razumovsky, Chaos Jugoslawien, str. 25.

16

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 27; Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 56.

17

Singleton, A Short History, str. 40.

18

Hondius, Yugoslav Community, str. 43.

19

Zalar, Yugoslav Communism, str. 6; Singleton, A Short History, str. 29.

20

Wolfrum, Die Völker und Nationalitäten, str. 29; Ivanisevic, Das Pulverfaß Bosnien, str. 217.

21

Zalar, Yugoslav Communism, str. 6.

22

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 28; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 23; von Reiswitz, Die politische Entwicklung Jugoslawiens, str. 68; Ivanisevic, Das Pulverfaß Bosnien, 93 in 219; Razumovsky, Chaos Jugoslawien, str. 38.

23

Singleton, A Short History, str. 34; Zalar, Yugoslav Communism, str. 7.

24

Zalar, Yugoslav Communism, str. 7; Beckmann-Petey, Der jugoslavische Föderalismus, str. 28.

25

Razumovsky, Chaos Jugoslawien, str. 34; Singleton, A Short History, str. 33 in sl.

26

Imenuje se po „Ilirskih provincah“ v času Napoleonove zasedbe leta 1809.

27

Hondius, Yugoslav Community, str. 59.

28

Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 68; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 27; Boric, Perspektiven eines zukünftigen Jugoslawien, str. 54.

29

Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 215; Marek, Identity and Continuity of States, str. 238.

30

Oblikovanje suverene južnoslovanske države pod vodstvom Habsburžanov. Hondius, Yugoslav Community, str. 80.

31

Marek, Identity and Continuity of States, str. 238; Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 214, ki kot četrti poizkus rešitve imenuje načelo „divide et impera“.

32

Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 215; Marek, Identity and Continuity of States, str. 238.

33

Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 69.

34

Singleton, A Short History, str. 47.

35

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 29, op. 32; Höpken, Die Unfähigkeit zusammenzuleben, str. 36 in sl.; Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 69.

36

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 29.

37

Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 36; Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 31.

38

Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 36; Weithmann, Krisenherd Balkan, str. 86; Marek, Identity and Continuity of States, str. 238.

39

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 31, omenja 8. oktober 1918, v nasprotju s tem pa Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 36, omenja 5. in 6. oktober 1918.

40

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 30; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 37; Sundhaussen, Experiment Jugoslawien, str. 34.

41

Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 218; Marek, Identity and Continuity of States, str. 239; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 37; Sundhaussen, Experiment Jugoslawien, str. 34.

42

Italija je med drugim zasedla Trst in del Dalmacije.

43

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 31; Marek, Identity and Continuity of States, str. 240; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 38.

44

Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 211; Döring, JW 1920, str. 352.

45

Kontinuiteta pravnih razmerij se odloči v skladu z naukom o nasledstvu države, prim. Berber, Völkerrecht I, str. 252 in sl.

46

Besedilo natisnjeno v: Jahrbuch des Völkerrechts Bd. 7 (1922), str. 250 in sl.

47

Besedilo natisnjeno v : Jahrbuch des Völkerrechts Bd. 8 (1922), str. 471 in sl.

48

Prav mirovna pogodba in pogodba o manjšinah sta Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev videli kot „novo“ državo, nastalo iz razpada avstro-ogrske monarhije. Tudi predstavniki kraljevine sami so izhajali iz tega, da je nastala nova država. Prim. o tem izčrpno Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 226 in sl.

49

„K tovrstnim spremembam, zaradi katerih država preneha obstajati kot ista država, štejemo tudi združitev dveh narodov, in sicer ne s pomočjo zveze ali s skupnim kraljem, ampak tako, da iz dveh držav dejansko nastane ena. Pri tem je vsekakor potrebno natančno preveriti, ali se dvoje ali več narodov združi tako, da vsi enako oblikujejo pravice nove države.“ Prevod povzet po prevodu avtorja iz: Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 212.

50

„1. obstoj vsaj dveh držav, podrejenih mednarodnemu pravu; 2. združitev mora biti produkt skupne volje združujočih se držav, formulirana in izražena s strani primernih organov, ki predstavljajo svoje države; 3. rezultat združitve mora biti prenehanje obstoja združujočih se držav kot posameznih subjektov mednarodnega prava in ustanovitev popolnoma nove države.“ Marek, Identity and Continuity of States, str. 242 in sl.

51

Prim. Marek, Identity and Continuity of States, str. 243; Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 223; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. I, str. 121 in sl.

52

Marek, Identity and Continuity of States, str. 245 in sl.; Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 223.

53

Marek, Identity and Continuity of States, str. 247; Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 222.

54

Marek, Identity and Continuity of States, str. 248; Kaufmann, ZIR 31 (1923), str. 225; Doring, JW 1920, str. 355.

55

Predvsem Hrvaška si je prizadevala za večjo samostojnost znotraj državne zveze oz. za ustanovitev samostojne hrvaške države.

56

Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 102; Libal, Das Ende Jugoslawiens, str. 24; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 77; Fricke, Kroatien 1941–1944, str. 11.

57

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 33; Höpken, Die Unfähigkeit zusammenzuleben, str. 40 in sl.; Sundhaussen, Experiment Jugoslawien, str. 57.

58

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 33; Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 104; Razumovsky, Chaos Jugoslawien, str. 53.

59

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 34.

60

Singleton, A Short History, str. 49.

61

Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 124; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 100.

62

Libal, Das Ende Jugoslawiens, str. 36; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 99; Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 124.

63

Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 100.

64

Höpken, Die Unfähigkeit zusammenzuleben, str. 42; Libal, Das Ende Jugoslawiens, str. 38 in sl.

65

In je zaradi močnega gospodarskega vpliva Nemčije že spadala v njeno vplivno območje, prim. Singleton, A Short History, str. 49.

66

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 36; Libal, Das Ende Jugoslawiens, str. 43; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 108; Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 126.

67

Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 36; Libal, Das Ende Jugoslawiens, str. 43; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 108.

68

Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 108; Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 127; Singleton, A Short History, str. 50.

69

Bartl, Jugoslawische Geschichte, str. 128; Singleton, A Short History, str. 50; Libal, Das Ende Jugoslawiens, str. 48.

70

V kateri so Združene države in Velika Britanija izjavile, da ne želijo nobenih ozemeljskih sprememb, ki se ne bi skladale s svobodno izraženimi željami prizadetega prebivalstva.

71

Singleton, A Short History, str. 51.

72

Libal, Das Ende Jugoslawiens, str. 154.

73

Hösch, Geschichte der Balkanländer, str. 206; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 110; Fricke, Kroatien 1941–1944, str. 16.

74

Weithmann, Balkanchronik, str. 408; Hösch, Geschichte der Balkanländer str. 226.

75

Hösch, Geschichte der Balkanländer, str. 224 in sl.; Weithmann, Balkanchronik, str. 408.

76

Ki jo je zasedla Italija.

77

Weithmann, Balkanchronik, str. 408 in sl.; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 113.

78

Pod vlado hrvaškega politika Mačka, ki pa je nemško ponudbo zavrnil, Weithmann, Balkanchronik, str. 410; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 111.

79

Pri ustaših je šlo za fašistoidno hrvaško disidentsko skupino, ki jo je leta 1929 ustanovil Pavelić. Njen glavni cilj je bil ustanovitev suverene, izključno hrvaške države, ki naj bi ji priključili Bosno in Hercegovino ter druga ozemlja, kjer so Hrvati živeli kot manjšina. Prim. Weithmann, Balkanchronik, str. 380.

80

Hösch, Geschichte der Balkanländer, str. 231; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 111; Razumovsky, Chaos Jugoslawien, str. 59.

81

Vendar ta nikoli ni stopil na hrvaško ozemlje. Prim. Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 36.

82

Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 112; Razumovsky, Chaos Jugoslawien, str. 59.

83

Fricke, Kroatien 1941–1944, str. 19.

84

Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 115 in sl.

85

Fricke, Kroatien 1941–1944, str. 34.

86

Ker se je Hrvaška v Rimskih pogodbah odpovedala svoji armadi. Prim. Fricke, Kroatien 1941–1944, str. 21; Strugar, Der jugoslawische Volksbefreiungskampf, str. 20.

87

Fricke, Kroatien 1941–1944, str. 34.

88

Strugar, Der jugoslawische Volksbefreiungskampf, str. 20; Fricke, Kroatien 1941–1944, str. 49; Sundhaussen, Geschichte Jugoslawiens, str. 118; United States Int. Claim Commission, Socony Vacuum Oil Company Claim, str. 58 in sl., v: Lauterpacht, ILR 21 (1954), str. 58 in sl.

89

Lauterpacht, ILR 21 (1954), str. 57.

90

Lauterpacht, ILR 21 (1954), str. 60.

91

Ki je bil izražen v „Sporazumu iz Montevidea“ z dne 26. decembra 1933 in katerega 1. člen se glasi: „The state as person should possess the following qualifications: a) a permanent population b) a defined territory c) government d) capacity to enter into relations with the other States.“ (Država kot pravna oseba mora izpolnjevati naslednje pogoje: a) stalno prebivalstvo, b) določeno ozemlje, c) vlado, d) pristojnost, da vstopa v razmerja z drugimi državami.) Povzeto po: International Legislation, Vol. VI, str. 620.

92

Čeprav je „nauk o treh elementih“, ki tvorijo temelje državnosti, skorajda enotno sprejet, se deloma odločilen pomen pripisuje bodisi državni oblasti, prebivalstvu države ali državnemu ozemlju. Vendar ta zamisel ni prepričljiva, ker so posamezne značilnosti države tako medsebojno odvisne, da nobena značilnost države nima prednosti pred drugo. Nadaljnje razpravljanje o tej zamisli zato ni potrebno. Prim. von Waldkirch, Das Völkerrecht, str. 103; Kelsen, International Law, str. 258 in sl.; Dahm, Völkerrecht I, str. 76; Crawford, Creation of States, str. 42; Verdross, Völkerrecht, str. 192; Chen, The International Law of Recognition, str. 56.

93

Von Waldkirch, Das Völkerrecht, str. 111; Dahm, Völkerrecht I, str. 76; Epping, v: Ipsen, Völkerrecht, § 5, stranska št. 5, str. 61.

94

Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. I, str. 121; Dahm, Völkerrecht I, str. 76; Epping, v: Ipsen, Völkerrecht, § 5, stranska št. 5, str. 61.

95

Anzilotti, Völkerrecht I, str. 93; von Waldkirch, Das Völkerrecht, str. 112; Dahm, Völkerrecht I, str. 76; Berber, Völkerrecht I, str. 117.

96

Berber, Völkerrecht I, str. 116; Dahm, Völkerrecht I, str. 76.

97

Kelsen, International Law, str. 213; Berber, Völkerrecht I, str. 306; von Waldkirch, Das Völkerrecht, str. 105.

98

Verdross, Völkerrecht, str. 194.

99

Von Waldkirch, Das Völkerrecht, str. 106; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. I, str. 121.

100

Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. I, str. 121; Dahm, Völkerrecht I, str. 76; Chen, The International Law of Recognition, str. 56.

101

Von Waldkirch, Das Völkerrecht, str. 106.

102

Dahm, Völkerrecht I, str. 77; Berber, Völkerrecht I, str. 119; Brownlie, Principles of Public International Law, str. 73; Crawford, Creation of States, str. 45; Lauterpacht, Recognition, str. 35.

103

Krüger, Effektivität, str. 265 in sl.; Doehring, Effectiveness, v: Bernhardt, Encyclopedia of Public International Law II, str. 43 in sl.; Verdross, Völkerrecht, str. 132.

104

Uhler, Schutz der Bevölkerung, str. 199 in 200; Crawford, BYIL 48 (1976/77), str. 131; Guggenheim, Völkerrecht I, str. 170, op. 24; Lauterpacht, Recognition, str. 28.

105

Hatschek, Einleitung in das Völkerrecht, str. 69; Epping, v: Ipsen, Völkerrecht, § 5, stranska št. 8, str. 61.

106

Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. I, str. 122, ki suverenost zahteva kot četrti element potrditve državnosti; Verdross, Völkerrecht, str. 192; Berber, Völkerrecht I, str. 127; Epping, v: Ipsen, Völkerrecht, § 5, stranska št. 5, str. 61.

107

Epping, v: Ipsen, Völkerrecht, § 5, stranska št. 8, str. 62; Palmas-Fall, Reports of International Arbitral Awards II, str. 838; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. I, str. 122, op. 9; Berber, Völkerrecht I, str. 126.

108

Dahm, Völkerrecht I, str. 81; Kelsen, International Law, str. 216; drugače Brownlie, Principles of Public International Law, str. 73, ki državno oblast neodvisno od njene učinkovitosti priznava šele, ko uživa podporo prebivalstva.

109

Ta „steal by force“ je po izkušnjah prve svetovne vojne veljala kot „nemška“ ali „pruska“ metoda spreminjanja ozemlja z oboroženo silo in vojaško prisilo ter naj bi jo v bodoče preprečili. Prim. Strupp, Völkerrecht, str. 121; Schmitt, Die Kernfrage des Völkerbundes, str. 35; Schücking/Wehberg, Die Satzung des Völkerbundes, str. 458.

110

Imenovana po noti ameriškega državnega sekretarja Stimsona, ki jo je ta leta 1931 v mandžurijskem konfliktu poslal Kitajski in Japonski. V njej so Združene države izjavile, da ne bodo priznale nobenega stanja, nobene pogodbe in nobenega dogovora, ki bi nastali s sredstvi, ki nasprotujejo določbam in obveznostim Kelloggovega pakta. Citirano po: Wehberg, Die Stimson-Doktrin, str. 433.

111

Wehberg, Krieg und Eroberung, str. 103; Wehberg, Die Stimson-Doktrin, str. 435; Lauterpacht, Recognition, str. 421; Chen, The International Law of Recognition, str. 426.

112

Verdross, Völkerrecht, str. 288; von der Heydte, Völkerrecht II, str. 144; Wehberg, Krieg und Eroberung, str. 100; Wehberg, Die Stimson-Doktrin, str. 440.

113

Marek, Identity and Continuity of States, str. 73–216.

114

Crawford, BYIL 48 (1976/77), str. 128.

115

Marek, Identity and Continuity of States, str. 113; Lemkin, Axis Rule, str. 22 in sl.

116

Uhler, Schutz der Bevölkerung, str. 199 in 200.

117

Marek, Identity and Continuity of States, str. 113; Crawford, BYIL 48 (1976/77), str. 132.

118

Berber, Völkerrecht I, str. 235; Epping/Gloria, v: Ipsen, Völkerrecht, § 22, stranska št. 2, str. 258; drugače Anzilotti, Völkerrecht I, str. 119, ki meni, da je priznanje medsebojno dejanje v obliki mednarodnopravnega dokumenta.

119

Lauterpacht, Recognition, str. 26; Berber, Völkerrecht I, str. 234; Chen, The International Law of Recognition, str. 54.

120

Dahm, Völkerrecht I, str. 200; von der Heydte, Anerkennung im Völkerrecht, str. 134.

121

Dahm, Völkerrecht I, str. 90; Verdross, Völkerrecht, str. 251; Berber, Völkerrecht I, str. 250.

122

Kunz, AJIL 49 (1955), str. 71; Marek, Identity and Continuity of States, str. 127.

123

Berber, Völkerrecht I, str. 250, navaja naravne nesreče in uporabo jedrskega orožja.

124

Marek, Identity and Continuity of States, str. 15 in sl.; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. I, str. 153.

125

Pri čemer razlikujemo popolno aneksijo (podjarmljenje) in delno aneksijo. Prim. Dahm, Völkerrecht I, str. 91; Berber, Völkerrecht I, str. 250.

126

Tako tudi Hondius, Yugoslav Community, str. 131; Beckmann-Petey, Der jugoslawische Föderalismus, str. 39 in sl. z nadaljnjimi navedbami; Jellinek, Der automatische Erwerb und Verlust der Staatsangehörigkeit, str. 191 in sl.

127

Dahm, Völkerrecht I, str. 96; Verdross, Völkerrecht, str. 251; Blumenwitz, Überwindung der deutschen Teilung und die Vier Mächte, str. 127.

128

Heintze, v: Ipsen, Völkerrecht, § 29, stranska št. 8, str. 421.

129

Dahm, Völkerrecht I, str. 143.

130

Epping, v: Ipsen, Völkerrecht, § 5, stranska št. 13, str. 68.

131

Glej spodaj, del A, poglavje II-2-b).

132

Kunz, AJIL 49 (1955), str. 72 in sl.; Kelsen, International Law, str. 73 in sl.; Fiedler, Staatskontinuität, str. 49; Epping, v: Ipsen, Völkerrecht, § 5, stranska št. 15, str. 69.

133

Berber, Völkerrecht II, str. 8.

134

Borchard, AJIL 27 (1933), str. 116; Green, AVR 6 (1956), str. 410.

135

Keydel, Das Recht zum Krieg im Völkerrecht, str. 75.

136

Prim. Wehberg, Krieg und Eroberung, str. 11; Kelsen, International Law, str. 35; Kunz, Bellum Iustum, str. 530; von Elbe, AJIL 33 (1939), str. 668.

137

Stone, International Conflicts, str. 297; Wehberg, Krieg und Eroberung, str. 29; Schwarzenberger, AJIL 37 (1943), str. 470.

138

RGBl. 1910, str. 59.

139

Niti ZDA niti Sovjetska zveza nista bili članici Društva narodov, Nemčija, Italija, Španija in Japonska pa so bile članice le krajši čas.

140

Blum, Verbotene und erlaubte Kriege, str. 18; Wehberg, Krieg und Eroberung, str. 32; von der Heydte, Völkerrecht II, str. 140 in 140.

141

Besedilo natisnjeno v: Berber, Dokumentensammlung, 1936.

142

Von der Heydte, Völkerrecht II, str. 143; Berber, Völkerrecht II, str. 35; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 181.

143

Wehberg, FW 30 (1930), str. 129.

144

Cohn, Zeitschrift für Völkerrecht 15 (1930), str. 169; Keydel, Das Recht zum Krieg im Völkerrecht, str. 69.

145

Cohn, Zeitschrift für Völkerrecht 15 (1930), str. 170 in 181; Berber, Völkerrecht II, str. 130; Guggenheim, Völkerrecht II, str. 774; Wehberg, Krieg und Eroberung, str. 44.

146

Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 182.

147

Blum, Verbotene und erlaubte Kriege, str. 34; von der Heydte, Völkerrecht II, str. 143; Cohn, Zeitschrift für Völkerrecht 15 (1930), str. 178.

148

Francija je s tem razumela tudi pomoč v sili, medtem ko je Velika Britanija „določena področja sveta“ hotela zavarovati pred vojno in je to imela za samoobrambo. Blum, Verbotene und erlaubte Kriege, str. 34; von der Heydte, Völkerrecht II, str. 144; dvomljivo o pravni učinkovitosti teh izjav Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 187; Verdross, FW 30 (1930), str. 63; Wehberg, Krieg und Eroberung, str. 46.

149

Brown, AJIL 33 (1939), str. 540; Wehberg, Krieg und Eroberung, str. 49; Stone, International Conflicts, str. 300; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 185.

150

Ker konvencija po splošnem prepričanju ni bila kodifikacija veljavnega mednarodnega običajnega prava, so mednarodno pravo prekršile le tiste države, ki so jo – kot Nemčija – ratificirale in prekršile. Prim. Kunz, Kriegsrecht, str. 39 in sl.; Berber, Völkerrecht II, str. 89; Hall, International Law, str. 451; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 97.

151

Prim. 1. člen III. Haaške konvencije.

152

Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 218; Guggenheim, Völkerrecht II, str. 304; von der Heydte, Völkerrecht II, str. 152; Kunz, Kriegsrecht, str. 17; Kunz, AJIL 45 (1951), str. 55 z nadaljnjimi navedbami; Verdross, Völkerrecht, str. 442.

153

Von der Heydte, Völkerrecht II, str. 152–153; Kunz, AJIL 45 (1951), str. 37; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 219; Berber, Völkerrecht II, str. 58.

154

V nadaljevanju ne govorimo več o Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ampak uporabljamo ime „Jugoslavija“, ki se je dejansko uveljavilo šele kasneje.

155

Kotzsch, Concept of War, str. 84; Berber, Völkerrecht II, str. 61; von der Heydte, Völkerrecht II, str. 197.

156

Kunz, Kriegsrecht, str. 12; Kotzsch, Concept of War, str. 86.

157

Kunz, Kriegsrecht im allgemeinen, v: Strupp/Schlochauer, WV II, str. 354; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 15.

158

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 59; Kunz, Kriegsrecht im allgemeinen, v: Strupp/Schlochauer, WV II, str. 354.

159

Ki so bili dopolnjeni z notranjedržavnimi vojnimi pravilniki brez mednarodnopravne veljave, npr. z nemškim „Ravnanjem v vojni na kopnem“ iz leta 1902.

160

RGBl. 1901, str. 423.

161

RGBl. 1910, str. 5.

162

RGBl. 1934 II, str. 227.

163

K tem argumentom Kunz, AJIL 45 (1951), str. 44 in sl.; glej tudi Kunz, Kriegsrecht im allgemeinen, v: Strupp/Schlochauer, WV II, str. 356; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 22.

164

Berber, Völkerrecht II, str. 72; Kunz, AJIL 45 (1951), str. 45; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 23.

165

Kunz, Kriegsrecht im allgemeinen, v: Strupp/Schlochauer, WV II, str. 356; Kunz, Kriegsrecht, str. 20; Berber, Völkerrecht II, str. 78; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 21.

166

Giese/Menzel, Deutsches Kriegsführungsrecht, str. 6.

167

Prim. npr. 2. člen HPVK iz leta 1907.

168

Zitelmann, AöR 1916, str. 5, o problematiki v prvi svetovni vojni; Nöldeke, Deutsche Juristenzeitung 1916, str. 264.

169

Zitelmann, AöR 1916, str. 25.

170

Nöldeke, Deutsche Juristenzeitung 1916, str. 267 in sl.; Zitelmann, AöR 1916, str. 24 in sl.

171

„Nujna potreba, ki ne dovoli zamujanja, da poveljnik sprejme ukrepe, ki so nepogrešljivi pri dosegu popolne predaje nasprotnika tako hitro kot je le mogoče, z uporabo reguliranega nasilja, in ki jih ne prepovedujejo zakoni in navade vojne.“ Downey, AJIL 47 (1953), str. 254; tako tudi Kunz, Kriegsrecht, str. 27.

172

Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 232.

173

Dunbar, BYIL 29 (1952), str. 445.

174

Hall, International Law, str. 471; Kunz, Kriegsrecht, str. 27; Downey, AJIL 47 (1953), str. 253.

175

Berber, Völkerrecht II, str. 63; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 65; Kunz, Kriegsrecht, str. 27.

176

Kunz, Kriegsrecht, str. 27.

177

Downey, AJIL 47 (1953), str. 262; Guggenheim, Völkerrecht II, str. 832; Kunz, Kriegsrecht, str. 27; Berber, Völkerrecht II, str. 78.

178

Poimenovana po ruskem strokovnjaku za mednarodno pravo nemško-baltskega izvora Friedrichu von Martensu (* Pernau, Livonija, 27. 8. 1845, † Walk, Livonija, 6. 6. 1909), ki je bil od leta 1873 profesor v Petrogradu (St. Petersburgu). Kot prvi podpredsednik Inštituta za mednarodno pravo (od 1894) je odločilno sodeloval pri pripravi HPVK.

179

Prim. preambulo IV. Haaške konvencije; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 59. Odločilna formulacija se glasi: „Dokler se ne sprejme popoln vojni zakonik, štejejo visoke pogodbene stranke za smotrno, da v primerih, ki niso zajeti v določbah njihovega veljavnega pravnega reda, prebivalstvo in vojskujoči ostanejo pod varstvom in oblastjo mednarodnopravnih načel, kot ta izhajajo iz med civiliziranimi narodi ustaljenih običajev, iz zakonov človečnosti in zahtev javne vesti.“ Mednarodni vir: Martens, Nouveau Recueil Général de Traités, 3ème Série, str. 461.

180

Kunz, Kriegsrecht, str. 90; Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 504; Hatschek, Einleitung in das Völkerrecht, str. 308.

181

Marek, Identity and Continuity of States, str. 75; Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 506; Kunz, Kriegsrecht, str. 88.

182

Marek, Identity and Continuity of States, str. 76; Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 506. – Debelacija: konec vojne s popolnim uničenjem sovražnika.

183

Kunz, Kriegsrecht, str. 90; Marek, Identity and Continuity of States, str. 81; Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 504.

184

Berber, Völkerrecht II, str. 129; Kunz, Kriegsrecht, str. 90.

185

Berber, Völkerrecht II, str. 125; Kunz, Kriegsrecht, str. 90; Marek, Identity and Continuity of States, str. 80.

186

Kunz, Kriegsrecht, str. 90; Marek, Identity and Continuity of States, str. 102.

187

Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 504; Marek, Identity and Continuity of States, str. 104; Guggenheim, Völkerrecht II, str. 477; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 216.

188

Berber, Völkerrecht II, str. 133.

189

Marek, Identity and Continuity of States, str. 83; Kunz, Kriegsrecht, str. 90.

190

Berber, Völkerrecht II, str. 136.

191

Berber, Völkerrecht II, str. 130.

192

Berber, Völkerrecht II, str. 131.

193

44. člen HPVK.

194

46. člen HPVK.

195

Marek, Identity and Continuity of States, str. 86.

196

Schaumann, Exilregierungen, v: Strupp/Schlochauer, WV I, str. 498; Brand-weiner, ÖZöR 3 (1915), str. 497.

197

Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 503.

198

Mattern, Die Exilregierung, str. 65.

199

Mattern, Die Exilregierung, str. 66–67; Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 502.

200

Oppenheimer, AJIL 36 (1942), str. 569; Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 503; Mattern, Die Exilregierung, str. 16.

201

Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 507; Oppenheimer, AJIL 36 (1942), str. 583 in sl.

202

Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 508; Mattem, Die Exilregierung, str. 59; Schaumann, Exilregierungen, v: Strupp/Schlochauer, WV I, str. 499; Oppenheimer, AJIL 36 (1942), str. 576.

203

Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 509; Schaumann, Exilregierungen, v: Strupp/Schlochauer, WV I, str. 499.

204

Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 509; Mattern, Die Exilregierung, str. 77; Schaumann, Exilregierungen, v: Strupp/Schlochauer, WV I, str. 498; Guggenheim, Völkerrecht II, str. 199; Marek, Identity and Continuity of States, str. 91.

205

Tako Guggenheim, Völkerrecht II, str. 199 in sl., ki kot utemeljitev navaja, da za ravnanje vlad v begunstvu odgovarjajo le posamezniki, ki so ji neposredno podrejeni, medtem ko naj bi bilo ljudstvo, ki na zasedenem ozemlju živi, podvrženo le tistemu državnemu pravnemu redu, ki še ni ugasnil. Nasprotno obširno Marek, Identity and Continuity of States, str. 91 in sl., in Oppenheimer, AJIL 36 (1942), str. 582.

206

Mattern, Die Exilregierung, str. 60.

207

Marek, Identity and Continuity of States, str. 90; Mattem, Die Exilregierung, str. 60.

208

Oppenheimer, AJIL 36 (1942), str. 578; Mattem, Die Exilregierung, str. 61.

209

Povzeto po: Oppenheimer, AJIL 36 (1942), str. 580.

210

Oppenheimer, AJIL 36 (1942), str.580–581.

211

Mattern, Die Exilregierung, str. 63; Schaumann, Exilregierungen, v: Strupp/Schlochauer, WV I, str. 499.

212

Oppenheimer, AJIL 36 (1942), str. 587.

213

Mattern, Die Exilregierung, str. 61; Oppenheimer, AJIL 36 (1942), str. 588.

214

Drugače Marek, Identity and Continuity of States, str. 94, z utemeljitvijo, da je vlada v begunstvu mogla brez nadaljnjega poveljevati odporniškim gibanjem, ki so jih kot vojske priznali tudi zavezniki.

215

Brandweiner, ÖZöR 3 (1915), str. 499.

216

Epping/Gloria, v: Ipsen, Völkerrecht, § 22, stranska št. 15, str. 263 in sl.; Berber, Völkerrecht I, str. 144.

217

Nurick/Barrett, AJIL 40 (1946), str. 564; Kunz, Kriegsrecht, str. 64.

218

Prim. 1. člen HPVK.

219

Von der Heydte, Völkerrecht II, str. 348; Berber, Völkerrecht II, str. 143.

220

Wilson, AJIL 38 (1944), str. 494; Baxter, BYIL 27 (1950), str. 343.

221

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 148; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 212; Nurick/Barrett, AJIL 40 (1946), str. 570.

222

Baxter, BYIL 27 (1950), str. 344; Wilson, AJIL 38 (1944), str. 495; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 148; Berber, Völkerrecht II, str. 147; Nurick/Barrett, AJIL 40 (1946), str. 570.

223

Nurick/Barrett, AJIL 40 (1946), str. 582.

224

Baxter, BYIL 27 (1950), str. 336.

225

Wilson, AJIL 38 (1944), str. 495; Nurick/Barrett, AJIL 40 (1946), str. 567; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 256.

226

Pri odločilnih zahtevah glede oznak in javnega nošenja orožja vztraja tudi III. Ženevska konvencija v 2. odstavku 4.A člena, tako da so tudi gverilci po drugi svetovni vojni te zahteve le redko izpolnjevali. Prim. Stone, International Conflicts, str. 566.

227

Zalar, Yugoslav Communism, str. 80; Strugar, Der jugoslawische Volksbefreiungskampf, str. 76; Wheeler, War for Yugoslavia, str. 65.

228

Zalar, Yugoslav Communism, str. 80, op. 143; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 591.

229

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 45–46.; Hammer/Salvin, AJIL 38 (1944), str. 31.

230

Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 591, jih obravnava kot omejitev vojnega prava.

231

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 69; Kunz, Kriegsrecht, str. 32.

232

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 69; Kunz, Kriegsrecht, str. 32.

233

Hall, International Law, str. 495.

234

Berber, Völkerrecht II, str. 235; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 69; Kunz, Kriegsrecht, str. 31.

235

Berber, Völkerrecht II, str. 235; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 69.

236

Kunz, Kriegsrecht, str. 32; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 69.

237

Stowell, AJIL 36 (1942), str. 650; Hall, International Law, str. 495; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 70; Berber, Völkerrecht II, str. 166.

238

Hall, International Law, str. 496; Berber, Völkerrecht II, str. 236; Stowell, AJIL 36 (1942), str. 649; Kunz, Kriegsrecht, str. 33.

239

Kuhn, AJIL 36 (1942), str. 271; Hammer/Salvin, AJIL 38 (1944), str. 20; Berber, Völkerrecht II, str. 137; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 76; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 589; Kunz, Kriegsrecht, str. 77.

240

Kunz, Kriegsrecht, str. 77; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 76; Hall, International Law, str. 565.

241

Wright, BYIL 25 (1948), str. 303.

242

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 78; Berber, Völkerrecht II, str. 237; von der Heydte, Völkerrecht II, str. 382; Verdross, Völkerrecht, str. 460, op. 1.

243

Stone, International Conflicts, str. 703, op. 48.

244

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 79.

245

Meurer, Kriegsrecht, str. 251.

246

Hammer/Salvin, AJIL 38 (1944), str. 26; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 26.

247

Prim. tudi dokaze v: Hammer/Salvin, AJIL 38 (1944), str. 30; Kunz, Kriegsrecht, str. 78, op. 63.

248

Tako tudi Kuhn, AJIL 36 (1942), str. 273; Verdross, Völkerrecht, str. 460; Hammer/Salvin, AJIL 38 (1944), str. 22.

249

Tako Meurer, Kriegsrecht, str. 251, ki „resnično miroljubne prebivalce“ varuje pred ubijanjem.

250

Citirano po: Wright, BYIL 25 (1948),. str. 304; glej tudi Hammer/Salvin, AJIL 38 (1944), str. 31; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 78.

251

British Manual of Military Law, § 459, citirano po: Hammer/Salvin, AJIL 38 (1944), str. 30.

252

American Rules of Land Warfare, § 358b, citirano po: Hammer/Salvin, AJIL 38 (1944), str. 30.

253

Wright, BYIL 25 (1948), str. 299, ki najprej trdi, „the priciple which forbids such killing is long established“ [načelo, ki tako ubijanje prepoveduje, je že dolgo uveljavljeno; op. prev.], vendar nato v nadaljevanju izpelje omejitev „or at least was very clearly stated by Grotius in the seventeenth century“ [ali paje to vsaj zelo jasno trdil Grotius v 17. stoletju; op. prevajalca].

254

„Pod določenimi, zelo omejenimi pogoji, podvrženimi doslednemu preverjanju, je dovoljeno jemati talce in po sodnem ugotavljanju ob strogem upoštevanju vseh zadržkov je kot poslednje skrajno sredstvo mogoče talce celo obsoditi na smrt.“ Law Reports of the Trials of War Criminals, Vol. VIII, str. 77–88; prim. tudi razsodbo v t. i. High Command Case, Law Reports of the Trials of War Criminals, Vol. XII, str. 84 in sl.

255

Kuhn, AJIL 36 (1942), str. 273; Hammer/Salvin, AJIL 38 (1944), str. 33; Stone, International Conflicts, str. 703.

256

Prim. zgoraj del A, poglavje I 2. a) (1).

257

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 32–47.

258

Z učinkom je stopil v veljavo 14. aprila 1941.

259

Slovenci so bili rasno na lestvici razvrščeni v vrednosti 1–2, Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 40–41.

260

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 33.

261

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 38–39.

262

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 38.

263

Suppan, Zwischen Adria und Karawanken, str. 397 in sl.; Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 45.

264

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 48.

265

Zalar, Yugoslav Communism, str. 75.

266

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 51–52.

267

Kunz, Kriegsrecht, str. 92; o vprašanju pravne veljavnosti ukrepov okupacijske oblasti glej v nadaljevanju del B, poglavje IV 2.

268

Prim. zgoraj del A, poglavje II 2. b).

269

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 217.

270

Hyde, International Law Vol. Ill, str. 1884; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 219.

271

Kunz, Kriegsrecht, str. 93; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 220.

272

Prim. zlasti Uradni list za zasedeno jugoslovansko ozemlje, št. 1, str. 4: „Ukaz o uporabi nemškega kazenskega prava na zasedenem jugoslovanskem ozemlju“ [Befehl betreffend Anwendung des deutschen Strafrechts im besetzten jugoslawischen Gebiet], § 1: „Sodišča oboroženih sil imajo jurisdikcijo tudi nad dejanji, storjenimi pred okupacijo nemških čet“ [Die Gerichte der bewaffneten Macht haben auch Jurisdiktion über Handlungen, begangen vor der Besetzung durch deutsche Truppen]. Lemkin, Axis Rule, str. 29; von der Heydte, Völkerrecht II, str. 320.

273

Tako tudi Lemkin, Axis Rule, str. 30.

274

Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 447; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 220; Kunz, Kriegsrecht, str. 93.

275

Hyde, International Law Vol. III, str. 1883; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 220.

276

Kunz, Kriegsrecht, str. 93; von Liszt/Fleischmann, Das Völkerrecht, str. 492.

277

O tem glej Lemkin, Axis Rule, str. 30.

278

Kunz, Kriegsrecht, str. 94.

279

Kunz, Kriegsrecht, str. 94.

280

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 233.

281

Fried, AJIL 40 (1946), str. 316; Lemkin, Axis Rule, str. 64.

282

Lemkin, Axis Rule, str. 55; Stone, International Conflicts, str. 718.

283

Stone, International Conflicts, str. 719; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 224.

284

Stone, International Conflicts, str. 719; prim. tudi del A, poglavje III 3. e) (5).

285

Lemkin, Axis Rule, str. 50; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 443; Stone, International Conflicts, str. 713.

286

Kunz, Kriegsrecht, str. 94.

287

Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 439.

288

Verdross, Völkerrecht, str. 463.

289

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 217.

290

Von der Heydte, Völkerrecht II, str. 321.

291

Uhler, Schutz der Bevölkerung, str. 170.

292

Uhler, Schutz der Bevölkerung, str. 171; Guggenheim, Völkerrecht II, str. 942, op. 508; von der Heydte, Völkerrecht II, str. 321.

293

Deportacija v tem času še ni bila znana in so jo Nemci ob protestu drugih držav prvič uporabili v prvi svetovni vojni.

294

Fried, AJIL 40 (1946), str. 308.

295

Hyde, International Law Vol. III, str. 1901; tako tudi Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 441; Lemkin, Axis Rule, str. 72; Fried, AJIL 40 (1946), str. 308.

296

Von Liszt/Fleischmann, Das Völkerrecht, str. 491; Kunz, Kriegsrecht, str. 96, ki meni, da je deportacija s ciljem okrepiti delovno silo v lastni deželi mednarodnopravno prepovedana.

297

Fried, AJIL 40 (1946), str. 319.

298

Fried, AJIL 40 (1946), str. 321.

299

Fried, AJIL 40 (1946), str. 322.

300

Guggenheim, Völkerrecht II, str. 940; Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. II, str. 439; Stone, International Conflicts, str. 697; Hyde, International Law Vol. III, str. 1898.

301

45. člen HPVK; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 217.

302

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 217.

303

Meurer, Kriegsrecht, str. 251.

304

Hyde, International Law Vol. III, str. 1899.

305

Tako Castrén, Law of War and Neutrality, str. 226.

306

Meurer, Kriegsrecht, str. 250.

307

Meurer, Kriegsrecht, str. 249.

308

Kunz, Kriegsrecht, str. 96; Hyde, International Law Vol. III, str. 1899.

309

O tem in o problemu zajetja talcev prim. zgoraj del A, poglavje II 4. c.

310

47. člen HPVK.

311

2. odstavek 46. člena HPVK.

312

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 236; Kunz, Kriegsrecht, str. 100.

313

Guggenheim, Völkerrecht II, str. 946; Kunz, Kriegsrecht, str. 100; Jessup, AJIL 38 (1944), str. 459.

314

Jessup, AJIL 38 (1944), str. 458; Stone, International Conflicts, str. 706; von der Heydte, Völkerrecht II, str. 324.

315

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 236.

316

Kunz, Kriegsrecht, str. 100; Jessup, AJIL 38 (1944), str. 459.

317

Kunz, Kriegsrecht, str. 100; Guggenheim, Völkerrecht II, str. 946; Jessup, AJIL 38 (1944), str. 459.

318

Meurer, Kriegsrecht, str. 292; Kunz, Kriegsrecht, str. 101; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 238.

319

Kunz, Kriegsrecht, str. 102; Guggenheim, Völkerrecht II, str. 945, op. 514.

320

Von der Heydte, Völkerrecht II, str. 326.

321

Robinson, AJIL 39 (1945), str. 222 in 224; Lemkin, Axis Rule, str. 41.

322

Von der Heydte, Völkerrecht II, str. 325; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 240.

323

Stone, International Conflicts, str. 709; op. 90; Robinson, AJIL 39 (1945), str. 221.

324

Meurer, Kriegsrecht, str. 295.

325

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 239, ki opozarja na to, da je denar mogoče pridobiti s pobiranjem vojnega davka.

326

Kunz, Kriegsrecht, str. 101; Robinson, AJIL 39 (1945), str. 219; Castrén, Law of War and Neutrality, str. 238.

327

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 229 in 235.

328

Von der Heydte, Völkerrecht II, str. 327.

329

Meurer, Kriegsrecht, str. 252.

330

Hyde, International Law Vol. III, str. 1902; Kunz, Kriegsrecht, str. 95; prim. tudi Stone, International Conflicts, str. 710.

331

Tako Stone, International Conflicts, str. 711, ki argumentira, da je 44. člen HPVK sicer odveč.

332

Tako Kunz, Kriegsrecht, str. 98.

333

Franklin, AJIL 38 (1944), str. 385 in sl.

334

Franklin, AJIL 38 (1944), str. 395.

335

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 231; Verdross, Völkerrecht, str. 466; Kunz, Kriegsrecht, str. 98.

336

Verdross, Völkerrecht, str. 466.

337

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 232; von der Heydte, Völkerrecht II, str. 324; Verdross, Völkerrecht, str. 466.

338

Von der Heydte, Völkerrecht II, str. 324.

339

Castrén, Law of War and Neutrality, str. 230; Verdross, Völkerrecht, str. 466; von der Heydte, Völkerrecht II, str. 324.

340

Izvirno oznaka za četnike, ki so se v drugi polovici 19. stoletja združili za obrambo srbskega prebivalstva v Makedoniji pred Turki. V prvi svetovni vojni so se bojevali proti tedanjim okupatorjem, v času med vojnama pa so se imeli za tradicionalno združenje in vaško milico.

341

Zalar, Yugoslav Communism, str. 80.

342

Iz „ustaša“ = vstajnik, upornik. Radikalna hrvaška organizacija, ki je nastala po vzpostavitvi kraljeve diktature.

343

Tudi „Jugoslovanska vojska v domovini – JVvD“.

344

Zalar, Yugoslav Communism, str. 81.

345

Zalar, Yugoslav Communism, str. 80.

346

Zalar, Yugoslav Communism, str. 81 in sl.

347

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 222–226.

348

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 226–235.

349

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 236–239, 441. Zoper skupno 21 izbranih ujetnikov iz Grčaric in s Turjaka je bil uprizorjen montiran proces, ki se je 11. oktobra 1945 končal s 16 smrtnimi obsodbami in s 4 obsodbami na prisilno delo. Preostali ujetniki so bili po hitrem postopku obsojeni za kulisami; mnogi so bili likvidirani.

350

Gorenjski odred, Dolenjski odred, Notranjski odred, Primorski odred, Soški odred, Štajerski četniki. Prim. Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 229–230, 238–239.

351

Večina četnikov se je lahko rešila. 115 četnikov pod poveljstvom Melaherja kakor tudi nekateri vojaki iz čet pod poveljstvom Marna ter poleg tega Gorenjski odred je šlo v Vetrinj (Viktring) in od tam nazaj v Jugoslavijo. Notranjski in Soški odred sta šla čez Sočo v Italijo – skupaj s srbskimi četniki in delom hrvaških domobrancev. Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 252.

352

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 130–139.

353

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 82–85.

354

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 137. Zalar,    Yugoslav Communism, str. 91, zmotno izhaja iz prepričanja, da so se komunisti v organizacijo, to je v meščansko organizirano Osvobodilno fronto, infiltrirali in si jo končno podredili. Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 130–139, prepričljivo dokazuje, da je bila Osvobodilna fronta komunistična ustanova; komunisti so izrabili nekatere druge skupine ter jih v končni fazi izločili.

355

Ta se je ukvarjala z opazovanjem okupatorja ter njegovih dejanskih in domnevnih pomagačev. Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 369–370.

356

Ta naj bi se infiltrirala v nasprotnikove organizacije in jih spodkopala. Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 370–371.

357

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 371–372.

358

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 387–392.

359

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 384–387.

360

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 194–195.

361

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 394–396.

362

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 397–398.

363

Te čistke so se nadaljevale tja v povojni čas in niso bile usmerjene le zoper politično drugače misleče, ampak tudi zoper katoliško Cerkev; Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 406–406.

364

Ta je veljal do 30. avgusta 1944. Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 147.

365

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 143–148.

366

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 163–164.

367

Antifašističko veće narodnog oslobođenja Jugoslavije – na drugem zasedanju v Jajcu novembra 1943 se je razglasil za najvišji izvršni in obenem zakonodajni organ; Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 166–167.

368

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 167; prim. tudi v nadaljevanju del B, poglavje IV 1.

369

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 412. SNOO se je februarja 1944 preimenoval v SNOS.

370

Zalar, Yugoslav Communism, str. 95.

371

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 209–210.

372

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 253–254.

373

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 254–257.

374

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 255, 257–258.

375

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 259.

376

Vaške straže so septembra 1943 prešle v Slovensko narodno vojsko.

377

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 262–278, 434–436.

378

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 265.

379

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 294.

380

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod str. 301.

381

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 304–306.

382

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 301; Suppan, Zwischen Adria und Karawanken, str. 413.

383

Zgodovinarji takšno sodelovanje, ki predpostavlja vsaj delno identifikacijo z načeli in cilji okupatorja, imenujejo „brezpogojna“ oz. „pogojna“ kolaboracija. Nasprotna od tega naj bila „funkcionalna (taktična) kolaboracija“, to je sodelovanje z okupatorjem, ki naj bi služilo zgolj uresničitvi lastnih ciljev.

384

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 91, 96–97.

385

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 91–92.

386

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 98.

387

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 94–98.

388

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 100–101

389

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 282–288.

390

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 280.

391

Bival je v Avstriji.

392

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 175–176.

393

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 188–192.

394

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 179–181.

395

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 192.

396

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 193–196.

397

Zalar, Yugoslav Communism, str. 76 sl.

398

Zalar, Yugoslav Communism, str. 79.

399

Zalar, Yugoslav Communism, str. 106; Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 453.

400

Zalar, Yugoslav Communism, str. 107; Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 454.

401

Zalar, Yugoslav Communism, str. 108.

402

Zalar, Yugoslav Communism, str. 110; Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 449–450.

403

Zalar, Yugoslav Communism, str. 110; Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 451.

404

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 454.

405

Zalar, Yugoslav Communism, str. 111.

406

Zalar, Yugoslav Communism, str. 111.

407

Že med vojno so komunisti Kraljevino Jugoslavijo preimenovali v „Demokratično federativno Jugoslavijo“, po vojni pa v „Ljudsko republiko Jugoslavijo“; Zalar, Yugoslav Communism, str. 118.

408

Zalar, Yugoslav Communism, str. 111.

409

Zalar, Yugoslav Communism, str. 112.

410

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 460–461.

411

Zalar, Yugoslav Communism, str. 114; Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 468–474.

412

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 457.

413

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 471–473.

414

Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, str. 485–494.

415

Prim. zgoraj del A, poglavje I 2. a) (1).

416

Schmitt, Der Nomos der Erde, str. 274.

417

Kunz, Anerkennung, str. 189; Dahm, Völkerrecht I, str. 182.

418

Prim. tudi 2. člen resolucije „Duties of Foreign Powers Toward the Government fighting the Insurrection“, ki jo je leta 1900 izdal Inštitut za mednarodno pravo, citirano po: Lauterpacht, Recognition, str. 230; McNair, LQR 1937, str. 472.

419

Dahm, Völkerrecht I, str. 182; von der Heydte, Völkerrecht I, str. 196; Kunz, Anerkennung, str. 207.

420

Lauterpacht, Recognition, str. 177.

421

Kunz, Anerkennung, str. 174.

422

Schmitt, Der Nomos der Erde, str. 139.

423

Schmitt, Der Nomos der Erde, str. 275.

424

Von der Heydte, Völkerrecht I, str. 194 in sl.

425

Citirano po: McNair, LQR 1937, str. 475.

426

Lauterpacht, Recognition, str. 176; Kunz, Anerkennung, str. 172; McNair, LQR 1937, str. 475; Verdross, Völkerrecht, str. 205; Dahm, Völkerrecht I, str. 185 in sl.; von der Heydte, Völkerrecht I, str. 195.

427

Lauterpacht, Recognition, str. 176; McNair, LQR 1937, str. 476; Dahm, Völkerrecht I, str. 186; Kunz, Anerkennung, str. 200.

428

Odklonilno: Kunz, Anerkennung, str. 177 ter 192 in sl.; McNair, LQR 1937, str. 483; Hall, International Law, str. 39. Pritrdilno: Lauterpacht, Recognition, str. 228 in sl., ki to dolžnost izvaja iz prepovedi intervencije. Dokler priznanja ni, naj bi imele tretje države pravico podpirati zakonito vlado. Vendar to pomeni poseg v pravico narodov do samoodločbe.

429

Dahm, Völkerrecht I, str. 184.

430

Kunz, Anerkennung, str. 186.

431

Kunz, Anerkennung, str. 185; Verdross, Völkerrecht, str. 205; Dahm, Völkerrecht I, str. 184.

432

Dahm, Völkerrecht I, str. 184; Lauterpacht, Recognition, str. 247.

433

Borchard, The Diplomatie Protection of Citizens Abroad, str. 241; Schwarzenberger, International Law, Vol. I, str. 627 in sl.; Schüle, Aufständische, str. 334; Verdross, Völkerrecht, str. 310, ki navaja, da naj bi iz zmage revolucionarjev sledilo, da so ti ljudstvo zastopali že prej; Moore, A Digest of International Law, Vol. VI, str. 991.

434

Hackworth, Digest of International Law, Vol. V, str. 681 in sl.

435

Dahm, Völkerrecht I, str. 202.

436

Dahm, Völkerrecht I, str. 183; von der Heydte, Völkerrecht I, str. 195; Kunz, Anerkennung, str. 202; McNair, LQR 1937, str. 476.

437

Oppenheim/Lauterpacht, International Law, Vol. I, str. 140; Dahm, Völkerrecht I, str. 184.

438

Kunz, Anerkennung, str. 208.

439

Von der Heydte, Völkerrecht I, str. 196; Dahm, Völkerrecht I, str. 185; Lautepacht, Recognition, str. 176.

440

Dahm, Völkerrecht I, 186.

441

Kunz, Anerkennung, str. 200, op. 37 in 38.

---

Parent Institution | TEI | Search | Feedback

---

Date:
This page is copyrighted