Prva zgodba. – Nobeden ni pokazal strahu. Spomini na obrambo Turjaka in na dogajanje po njegovem padcu.
Avtor se spominja življenja v bolnišnici, v ljubljanskih zaporih in v Dachauu do odločitve, da se ne bo vrnil v domovino.
Nadaljevanje. Avtor opisuje življenje pri nekem kmetu in v taborišču na Bavarskem, delo v Belgiji in odhod v Avstralijo.
Biti v zgodovini. Politični položaj na Slovenskem po razpadu Demosa in vloga ter odgovornost strank.
Kritična ocena vprašanj, kot so: odnos komunistov do nove demokratične države; vstop krščanskih demokratov v vlado komunističnega porekla; nemoč Demosa …
Komunizma kot ideje je konec, njegovega vpliva v raznih preoblekah pa ne.
Razmišljanje, kako se predstavniki kontinuitete upirajo vsemu, kar bi dalo pravo podobo totalitarnega režima.
Kaj je politična sredina pri nas, kaj postkomunistična levica, medtem ko je na desni zgolj spomin na Demos.
Stari oblastniki niso odšli, ampak so se kvečjemu preoblekli. Za prihodnost je nujna združitev SLS in SKD.
Slovensko javno mnenje je še vedno obremenjeno s preteklostjo. Sprememba takega stanja je predvsem naloga slovenske kulture.
Obsežno razmišljanje o trenutnem političnem položaju, o spretnosti nekdanje oblasti, da se obdrži, o možnih spremembah.
Vprašanja v zvezi z zakonom o popravi krivic in nepripravljenosti nove slovenske levice, da ga sprejme.
Predsedniki države, vlade in parlamenta ter stranke slovenske pomladi ob 50. obletnici konca 2. svetovne vojne.
Kako smo Slovenci proslavljali 50. obletnico konca 2. svetovne vojne: neenotno, ideološko razdeljeni. Kje je pri tem slovensko izobraženstvo?
Slovenski politični prostor se v bistvu deli na desnico in (novo) levico. Levica sprejema zakone po svoji presoji, na primer vojni in šolski zakon.
Nauk o krščanstvu spada v slovensko šolo. Kdor to osporava, mu ne gre za narod oz. državo, ampak predvsem za lastno ideologijo.
Partijska država je bila v bistvu politična mafijska tvorba. Sledilo je prenovitelj stvo in celo proglasitev za socialno demokracijo. – Kako naj bi Slovenijo naredili za moderno demokratično državo?
Mnenje, da bo pot iz komunizma v demokratsko družbo trnjeva in da bo šla skozi solzno dolino, dobiva potrditev tudi pri nas. Bodo demokratske stranke dobile možnost spremeniti naše politično stanje?
Volitve so višek demokratičnega sistema, v totalitarizmu pa so orodje nasilja. Z volitvami leta 1996 je nastala osnova za bipolarnost našega političnega prostora, kar je popolnoma normalno.
V slovenskem prostoru obstaja dvojen čas: postsocialistični in moderni evropski. Komunizem odhaja iz našega časa neocenjen, dvomljivo vlogo pri tem imajo liberalci, ki so vsaj od vojne naprej povezani z njim, pa tudi SKD in SLS.
NSZ hoče doseči prav tisto, čemur se sile kontinuitete najbolj upirajo: politiko resničnosti. Zaradi ravnanja teh sil je vprašljiv naš vstop v NATO. V domačem okolju ne bo bistvene spremembe, dokler ne bo prevladalo spoznanje, da s komunisti enostavno ni mogoče sodelovati.
Ob nastopu dr. Stanka Kocipra v Kristalni dvorani hotela Lev (3. junija 1997) se je ponovno zastavilo vprašanje, zakaj je slovenski protikomunistični odpor doživel neuspeh. Eden od razlogov poleg neenotnosti strank, je bilo dejstvo, da so se komunistom pridružili: krščanski socialisti, sokoli in neodvisni kulturniki. Reformisti iz konca 80-ih in iz začetka 90-ih let so sicer imeli program (konec totalitarizma), a niso upoštevali zgodovinske kontinuitete. Podoba domobranca z italijanskim oz. nemškim orožjem v rokah je res nenavadna in šokantna, a treba je poznati razloge, zakaj je do tega prišlo.
Nastop in konec komunizma sta podobna antični tragediji z eno izjemo: ko je katastrofa zadela njega samega, ni sledilo nobeno spoznanje. Glavni igralci so se deloma umaknili, deloma preoblekli. Predlog zakona o lustraciji (kot v Nemčiji, na Češkem) ni bil sprejet. Na stanje v naši družbi kažejo napadi na nadškofa Rodeta, skrunjenje spomenikov, pisanje novinarjev …
Temeljna dejstva slovenskih ločitev. V Sloveniji je spet v ospredju vprašanje o preteklosti, eni jo skušajo odkrivati v njeni resnični podobi, drugi pa vsaj drugače interpretirati. To seje pokazalo tudi ob predlogu lustracijskega zakona, ki ga komunistični blok ne sprejema oz. ga hoče temeljito spremeniti.
Komunistična interpretacija preteklosti je dvojna: prva je nosila oznako revolucije, druga pa NOB. Dejstva kažejo, daje bila NOB le partijski projekt za izvedbo revolucije. Prišel je čas, ki zahteva samospraševanje, komunisti pa tega niso zmožni.
Temeljna dejstva slovenskih ločitev- analiza. Zgodovinarji še vedno niso objektivno ocenili vzrokov za našo narodovo razcepljenost. OF oz. partija je začela z uporom šele po Hitlerjevem napadu na SZ, prej je imela zvezane roke zaradi pakta med Nemčijo in SZ. Trditev, da brez partizanskega boja ne bi dočakali osvoboditve, je nesmiselna. OF je že v svojih prvih razglasih razbijala enotnost slovenskega naroda, še bolj pa je to storila z revolucionarnim terorjem, brez katerega ne bi bilo niti vaških straž niti domobrancev.
Nova politika. Brez tajne policije, brez kontrole nad mediji, nad vojsko, nad gospodarstvom, ne more obstajati noben totalitarizem. Komunisti so poleg tega imeli še ideologijo, za katero so trdili, da lahko odgovori na vsa vprašanja. Ko se je njihov sistem porušil, so sprejeli novo politiko: – preprečili so obnovitev 8-letne gimnazije; – neprestano napadajo Cerkev; – odrekajo vrednost tradicionalnim vrednotam. V naši družbi se lahko opiramo le še na kulturo.
Na vprašanja NSZ o povojnih dogodkih odgovarjajo: Katarina Bogataj-Gradišnik, Kajetan Gantar, Vesna R. Marinčič, Ivan Merlak, Matija Ogrin, Igor Senčar, Brane Senegačnik.
Razmišljanje o odhodu od doma maja 1945, o življenju v Vetrinju, o usodi kozakov in domobrancev. Dilema katoličanov, ujetih v klešče med nacizmom in komunizmom, je bila strašna. Gibanje, ki se poslužuje načrtne laži in terorja za dosego “pravičnosti”, ne bo ustvarilo raja na zemlji.
Prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik. Besede nemškega avtorja: Iz dežele, v kateri ljudstvo svojih mrtvih ne pokoplje, Antigona odhaja (odhaja uporništvo proti samovolji).
Zapis o življenju in delu dr. Joža Basaja, ravnatelja Zadružne zveze. Leta 1945 se je umaknil na Koroško, bil zaprt, po intervencijah izpuščen, nato pa je živel v New Yorku in kot tajnik Lige katoliških slovenskih Amerikancev pomagal pri naseljevanju slovenskih beguncev. Zadnja leta je spet preživel na Koroškem. Po koncu 2. svetovne vojne je izgubil vse tri sinove, preživeli sta ga le obe hčerki.
Spominski zapis o treh farnih ploščah: v Rovtah, Horjulu in Bizoviku.
Spopad v Loškem potoku spomladi 1942.
Povzetek uvoda v knjigo Zločini komunizma. 20. stoletje je značilno po totalitarnih režimih, med katerimi je na prvem mestu komunizem, ker je represijo in teror povzdignil v obliko vladanja. Število njegovih žrtev seje približalo 100 milijonom. O zločinih, kijih zagreši država, govorimo od niirnberškega procesa leta 1945 naprej. Pri tem gre za eksekucije, likvidacije, namerno povzročeno lakoto, deportacije … Soodgovorni so tudi simpatizerji in sodelavci, ki so s temi režimi sodelovali ali o zločinih molčali. Se danes fašizem in nacizem obsojamo, o komunizmu pa komaj kaj slišimo. Moralna dolžnost je, da mislimo na žrtve, ki so jih hoteli celo izbrisati iz spomina.
Iz Roga seje do zime 1942 umaknilo nad 11.000 kočevskih Nemcev, skoraj enako število pa je bilo po vojni pobitih mladih Slovencev.
Medvojni in povojni dogodki niso dokončana knjiga, treba jo je odpreti in doseči spravo. Pri tem bi lahko sodeloval Svetovni slovenski kongres.
Obvezne povojne dajatve so se večkrat spremenile v plenjenje. Kmetje bil izdajalec in treba gaje bilo kaznovati, kajti revolucija še ni bila končana.
Razmišljanje o knjigah zamolčanih pesnikov.
Ocena knjige, ki dokazuje, daje bil komunizem velika iluzija XX. stoletja, ter primerjava med fašizmom, nacizmom in komunizmom.
Nadaljevanje ocene knjige. Kominterna ter njena vloga in vpliv Sovjetske zveze v 30-ih letih na Nemčijo, Francijo in Španijo. – Ob tem je postajala dvomljiva vloga zahodnih demokracij, zlasti njihove inteligence.
Kultura antifašizma. Nadaljevanje in konec ocene. Za zgled svoje raziskave sije avtor izbral francoske razumnike. Govori o pisateljskem kongresu v Parizu leta 1935. Obsojali so nacionalsocializem, razmere v Sov. zvezi pa opravičevali (procesi). Polagoma je sledilo razočaranje in spregled (A. Gide). Zahodni kulturniki so soustvarjali sovjetski mit, disidenti pa so ga rušili.
Spomini in razmišljanje mladoletnega domobranca (upor proti revoluciji, umik na Koroško, vračanje).
Prva bitka mladoletnega domobranca v Hotavljah, v Poljanski dolini. Njegovo razmišljanje o spopadih med samimi Slovenci.
Avtor esejev se težko sprijazni z dejstvom, da so bile zamisli o socialno pravični družbi po vojni popolnoma zmaličene. Vendar je mnenja, daje bila zmaga nad okupatorjem pomembnejša od izgradnje socializma.
Avtorica govori o svojem očetu domobrancu in o redkih partizanih, ki so pripravljeni povedati resnico.
Vprašljiva vloga nekdanjih partijskih aktivistov po svobodnih volitvah.
Sprava, samostojna demokratična Slovenija in kakšen spomin. Zaradi otrok zahteva simbolni pogreb svojega očeta in vseh, ki niso imeli pogreba in nimajo ne groba ne imena, ter pravico, da izvedo, kje so bili ubiti, in simbolni sodni proces.
Reakcija na omizje, kjer so govorili o spravi; položaj otrok padlih oz. pobitih domobrancev.
Avtorica obsoja paktiranje krščanskih demokratov s prenovitelji-komunisti.
Sprava ni mogoča brez priznanja in kesanja; vprašljiv položaj protikomunističnih Slovencev v lastni državi.
Izkoriščanje različnih priložnosti (knjižni sejem) za politično nastopanje. Sprava pomeni jasno besedo o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Kocbekova vloga med vojno in po njej, ko je bil oblasti odveč. Podobno vlogo imajo danes nekatere stranke.
Ekologija je v bistvu sprava med človekom in naravo. Vloga ženske, družinska politika, denacionalizacija.
Ce hočemo spravo, uredimo stvari za nazaj, potem bomo ustvarili razmere za Slovenijo, o kakršni smo sanjali.
Razvoj samostojne Slovenije je počasen, ker so na oblastvenih in vodstvenih mestih isti ljudje kot v preteklih desetletjih. Zato tudi tako težko prihaja do narodne sprave.
Naša kultura, naš jezik, vloga umetnikov v preteklih desetletjih; slovenska pomlad nas je rešila Jugoslavije, a ne Balkana in komunizma.
Obnašanje bivših oblastnikov ob osamosvajanju Slovenije in njihovo pojmovanje narodne sprave.
Slovenska družba se vedno bolj deli na patricije (oblastniki, managerji, kapitalisti) in plebejce. Zgodba o uspehu je vedno bolj podobna “napredku” v času socializma.
V naši državi še vedno obstaja izvirni greh posameznika (biti otrok domobranca), pa tudi izvirni greh naroda (ne urediti računov za pretekla desetletja), zato imamo težave z vstopom v Evropsko skupnost.
Povojni poboji niso bili napaka, ampak zločin. Obsojamo dogajanje v Bosni itd., krivci pri nas pa uživajo privilegije borcev za svobodo.
Drugače misleči desetletja niso bili enakopravni in tak položaj delno velja še danes. Niti “padli za domovino” niso enakopravni.
Zapis o očetu in sinu (za avtorico starem očetu in očetu). Oba sta bila profesorja, oba sta padla v vojni, oba sta zapustila po dva majhna otroka.
Ob različnih volitvah se pojavljajo “napake” (zlasti ob medijski predstavitvi in pri preštevanju glasov), kontinuiteta še obvladuje položaj.
Kritičen zapis o slovenski politiki, kjer posamezniki in celo stranke prestopajo na nasprotno stran. Posledica je vedno manjša udeležba na volitvah, ker ljudje čutijo, da ne morejo nikomur več zaupati.
Razmišljanje o očitno dogovorjenih napadih na Cerkev in na novega ljubljanskega nadškofa. Človek, ki ne trpi balkanskih šeg in navad, je seveda marsikomu trn v peti, npr. Zvezi borcev.
Razmišljanje o slovenski politiki, o pomladnih strankah, ki se ne morejo dogovoriti za skupen nastop, o priložnostih, ki so jih zamudile, o volitvah predsednika države …
Ugotavljanje, da v naši državi obstaja organizirano nastopanje proti tistim, ki nasprotujejo staremu sistemu npr. ob vprašanju novega ljubljanskega župana (pisma bralcev, okrogle mize itd.). Nastaja dvom v verodostojnost volitev.
Avtorica ima očeta pokopanega v Teharjah, vendar hodi tudi v Kočevski Rog. Tam doživlja grozo, ki naj se ne ponovi nikoli več.
Položaj v naši državi je tak, daje samostojna Slovenija za celoten narod velika reč, za malega človeka pa nekaj vprašljivega. Vzrok za to so najprej neporavnani računi za nazaj, nato pa vrsta današnjih napak.
Izjava generalnega državnega tožilca, da so v njegovem kraju imeli partizane za “navadne kriminalce”, je vzbudila oster odmev. Medvojno in povojno dogajanje kaže, daje v tem precej resnice.
Kdor je preživel Teharje, jim do konca življenja ne more ubežati; večina pa ni preživela. Celo otroci domobrancev so bili v družbi odrinjeni na rob.
Spomin na tri pobite fante (Miro Malnar, Izidor Bezlaj, Pavel Bastič).
Slovenska begunska šola v Spittalu v letih 1945 – 1950.
Prevedel Davorin Bažec. Tudi posamezni Angleži so leta 1945 obsojali vračanje domobrancev.
Intervju s patrom Jožetom Cukaletom, misijonarjem v Indiji.
Rog je v naši zavesti svet kraj. – Uspešne slovenske države ne bo brez duhovne stavbe, katere en steber mora biti spomin na Kočevski Rog.
To sodelovanje je bilo prava kolaboracija.
Osnovna misel govora je opozorilo na to, kaj seje v okolici Celja dogajalo v pomladnih mesecih 1945 in trajalo v leto 1946. Zemlja je kljub molku ljudi spregovorila. Zločina ni mogoče večno skrivati.
Po Radiu Študent. Opis, kako so partizani vozili domobrance v Kočevski Rog in rešitev enega od njih iz jame.
Možno je bilo pobiti deset tisoč mladih fantov, ni pa bilo mogoče ubiti duha. Resnica pride na dan, pa naj seje kdo še tako otepa.
Zapis o odraščanju otroka v odraslo dekle, o odkrivanju medvojne in povojne preteklosti, o spoznavanju resnice.
Vsak narod ima kak posvečen kraj, kjer se stikata preteklost in sedanjost v spomin in opomin.
Rešitev slovenskega nacionalnega vprašanja v samostojni državi.
Slovenska država “Zedinjena Slovenija” je bila tudi v programu Jeranove Zgodnje Danice.
France Dolinar, Vinko Beličič, Blaža Cedilnik, Vincencij Demšar, Mira Dobravec, Vanja Kržan, Ivan Merlak, Ivan Oman, Ivanka Kozlevčar, Jože Snoj govorijo o tem, kaj jim pomeni Rog.
Položaj v Evropi tik pred 2. svetovno vojno in med njo, vzroki za ustanovitev vaških straž in slovenskega domobranstva ter povojni poboji.
V sistemu sovraštva in laži je bila tistim, ki se niso uklonili, namenjena ne le smrt, ampak tudi tema pozabe. Pa vendar resnica pride na dan. Cerkev je žrtve sprejela, svetni oblastniki pa govorijo o času vojne in smrti in o času miru… Toda velika večina žrtev je bila pobita po vojni. Tudi Ljubljana še ima svoj dolg, Orlov vrh.
Pripomba gospe Mire Druškovič, hčerke prof. Mirka Bitenca, na članek o njenem očetu in odgovor uredništva.
Intervju z gospo Angelo Vrhovec. Vas Velika Ligojna med vojno. Poskus, da bi ostala vas nevpletena v dogajanje. Izginotje fantov po vojni.
Za spravo ni dovolj pozaba, potrebno je tudi priznanje in kesanje.
Prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik. Ideologija je pretveza za človeško zlo. Učeni ljudje niso vedno tudi dobri.
Genocid je zločin proti človeštvu, vendar je zakonodaja nezadostna.
Konkreten predlog, katera gesla bi bilo treba vključiti v dopolnilni zvezek Enciklopedije Slovenije, ter nekaj kritičnih pripomb k urejanju.
Kritične pripombe k poročilu varuha človekovih pravic za leto 1997. Manjka predvsem prizadevanje za spravo, kot je: – vprašanje po vojni pobitih domobrancev in civilistov; – neurejeno stanje mobilizirancev v nemško vojsko; – zaplembe, konfiskacije, nacionalizacije premoženja. Kakšne pristojnosti ima torej varuh človekovih pravic?
Kritične pripombe h knjigi S. Grgiča: Zločini okupatorjevih sodelavcev.
Na “božičnem procesu” 20. 3. 1946 je bil obsojen na smrt in usmrčen župnik Franc Cerkovnik. Očitali so mu, daje “stopilo v okolišu obtoženčeve fare nad 1000 mož v vrste izdajalskih domobrancev…”
Spomini, kako so se peš umikali na Koroško, na življenje na Vetrinjskem polju.
Komunistična kontinuiteta in njene posledice; odnos do protikomunističnega upora.
Z varuhom človekovih pravic sije nekdanja oblast zagotovila nadaljevanje pridobljenih privilegijev.
Sklep sodišča, s katerim je zavrnilo obnovitev postopka zoper škofa Rozmana, dokazuje, da naše sodstvo še vedno upošteva le navedbe obtožnice iz leta 1946, novih dejstev pa ne sprejema.
Utemeljevanje pravnih stališč v zvezi s kaznivim dejanjem genocida, to je s popolnim ali delnim uničenjem etnične, rasne, verske… skupine. Zločine, ki jih je med vojno in po njej zagrešila partizanska stran, je možno utemeljiti kot genocid. Kazenski pregon krivcev je pri nas sporen.
Prihodnost Slovenije mora temeljiti na trajnih vrednotah. Groba kapitalistična miselnost, igralništvo … ne pomenijo napredka.
Odnos sedanje družbe, zlasti inteligence, do medvojnega in povojnega dogajanja. Zločin je zločin ne glede na to, kdo gaje zagrešil.
Civilna družba, vloga Cerkve v njej. Vprašanje vzgoje in izobraževanja.
V naši družbi je duhovna svoboda ogrožena; to je delno posledica preteklega režima, delno pa pretiranega poudarjanja znanosti.
Slovenski narod ima moralni dolg do žrtev totalitarizma in brezpravja. Urediti moramo preteklost, da ustvarimo boljšo prihodnost.
Ovire na naši poti v demokracijo so predvsem: – volilci so v političnem delovanju le zunanji opazovalci; – tradicionalne vrline izgubljajo veljavo; – inteligenca je še vedno obremenjena s prejšnjim sistemom; – mit o NOB se stopnjuje; novinarstvo ni objektivno; – izpovedovanje vere je še vedno predmet sporov in podtikanj; – državotvorna zavest Slovencev je nizka.
Slovenska zemlja je polna različnih spominskih obeležij iz prve iniz druge svetovne vojne. – Pri tem še vedno traja mit o NOB, obenem pa molk o medvojnih in povojnih žrtvah, ki bi zaslužile vsaj spomin. Na objektivno podobo vojnega in povojnega časa še čakamo.
Poročilo o položaju v zasedeni Sloveniji od julija do avgusta 1942.
Pogled na slovensko katoliško levico, kije že pred vojno začela sodelovati s komunisti.
Niti predstavniki OF niti njihovi nasprotniki niso poslušali opozoril Lojzeta Udeta v letih 1941-1943.
Na sodne procese po vojni je vplivala sovjetska praksa. Zagovorniku so razbremenilne dokaze zaplenili. Članek navaja točke obtožnice in jih komentira. – Okrožno sodišče v Ljubljani pa je leta 1997 zavrnilo zahtevo po obnovi sodnega postopka. …
Zgodovinarji… bodo potrebovali še leta ali desetletja, da bodo razjasnili minulih 40 let v (Vzhodni) Nemčiji.
Obtožba kolaboracije škofa Rozmana z okupatorji in sodni proces proti njemu. Oboje postaja po novih dokumentih iz arhivov vprašljivo.
Referat avtorice ob izidu knjige o škofu Leniču. Zapiski škofa Leniča so tudi dokument represijskega ravnanja povojnega režima proti Cerkvi.
Simpatična oznaka človeka, kije bil v življenju vrsto let begunec in seje leta 1966 končno smel vrniti v Avstrijo. Sicer pa je med najbolj aktivnimi člani evropskega parlamenta. Njegove politične napovedi se presenetljivo izpolnjujejo (npr. razpad Jugoslavije).
Ocena knjige; avtorji: Anthony Cowgill, Thomas Brimelow, Christopher Brooker. Vračanje kozakov, četnikov, domobrancev sovjetom oz. partizanom po koncu 2. svetovne vojne.
Avtor navaja, kdo vse (Ernest Peterlin, škof Rozman …) je imel ali poskušal dobiti stike z zahodnimi zavezniki.
Zbiranje vaških straž na Turjaku, dogovori s četniki, pogajanja o predaji.
Ugotovitev, da so imeli pri padcu Grčaric glavno vlogo ital. topničarji.
Ali sta za poraz četnikov v Sloveniji (Grčarice) res krivi Slovenska legija in Slovenska ljudska stranka.
Kritične pripombe k dnevniku podpolkovnika Drčarja, načelnika domobranskega štaba.
KPS je vsak odpor proti okupatorju izven OF imela za izdajo naroda.
Na Primorskem in v Ljubljanski pokrajini je bilo tedaj skupno največ desetina slovenskih borcev, tudi na Štajerskem so imeli stransko vlogo.
Mnogi, tudi zgodovinarji, so mnenja, daje dr. Rainer postavil gen. Rupnika za šefa uprave Ljubljanske pokrajine na predlog škofa dr. Rozmana. Zapisniki s procesa, v Ljubljani spomladi 1947, dokazujejo, da ni bilo tako.
Zapis o domobranskem oficirju Ivanu Bohu in o njegovih vojaških sposobnostih ob peti obletnici njegove smrti v Kanadi. H
Izjava oznovskega oficirja: “Tako lepe pesmi piše, pa ga moramo ustreliti.”
Poboj skupine moških, tudi mladoletnih, v Podgori pri Dobrepolju leta 1945.
Sestra pesnika Ivana Hribovska (enega zamolčanih) pripoveduje o bratu in o usodi njegovih pesmi, ki so izšle leta 1965 v Buenos Airesu. Doma imamo od leta 1989 več izdaj, do zadnje Himna večeru.
(Obnovljeni) Orlov vrh naj postane simbol boja proti komunizmu.
Za boljšo prihodnost našega naroda so potrebne tri stopnje: spoznana in priznana resnica, pravica kot pogoj za narodno spravo in sprava kot pogoj za boljšo družbo.
Opozorilo na izid knjige. Seznam avtorjev z naslovi člankov H, I,
Zaključne avtorjeve misli, pripravljene za TV oddajo, ki je bila odpovedana. – Naš današnji cilj (ustvariti pravno državo…) in cilj protikomunističnega odpora sta identična. – Zgodovinska resnica o medvojnih in povojnih dogodkih je lahko samo ena (predsednik Kučan govori o dveh).
Pripoved, kako je avtor kot mlad dijak doživel konec vojne, bil mobiliziran, študiral na strojni fakulteti, leta 1952 pa seje odločil za odhod v tujino. Živel je v taborišču v Italiji, skrivaj prišel v Avstrijo, dve leti delal v tovarnah, gozdovih, na cestah, končno pa diplomiral v Švici, v Zurichu.
I 6/20-21
17/84-84
Nujnost sprave, poprave krivic. Odprava privilegijev, priznanje protikomunističnega odpora.
Prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik. Vprašljiva vloga komunistov v koncentracijskem taborišču Buchenvvald.
Osem besedil od 7. maja 1942 do 29. junija 1942.
Pismo predsedniku državnega zbora (g. Hermanu Rigelniku) in predsedniku vlade (g. Janezu Drnovšku).
Eden kritičnih trenutkov v razvoju samostojne Slovenije: stara garnitura si prizadeva prevzeti oblast.
Odlomek iz knjige Okopi. Bivši likvidator izpoveduje svoje nočne more.
Avtor citira Solženicina in resolucijo Sveta Evrope o bivšem režimu.Trebaje obsoditi sistem, kije omogočal kratenje človekovih pravic.
Za škofa Rozmana velja splošno pravilo, daje bil premehak (pomagal je tudi drugače mislečim, n.pr. Metodu Mikužu). Razumel je ustanovitev vaških straž in tragiko za Slovenijo. Ni preklical obsodbe komunizma.
Razmišljanje o vzdušju v samostojni državi, o vlogi umetnikov v njej.
Pristaši kontinuitete nočejo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. Od drugih strank kaže največ volje za demokratičnost in načelnost SDS.
Nova forma postkomunizma ne more brez stare ideologije kot oblike duhovnega nasilja. Ta ideologija prevladuje v Združeni listi, Zvezi borcev, liberalni demokraciji. Manjka odločen poseg razumnikov. Za očiščenje slovenskega človeka je nujno soočenje s preteklostjo.
50-letni totalitarizem je vplival tudi na slovensko umetnost. Socialističnemu realizmu, uvoženemu iz SZ, so se prilagajali tudi glasbeniki, in sicer ne glede na glasbeni slog (Gozdovi poj o, Mladinska simfonija, Delavec, Requiem za talca …). Slovenski skladatelj seje po partizanski direktivi znašel v fizični in duhovni izoliranosti od Evrope ter v notranji blokiranosti in samocenzuri. Se danes poskušajo prenovljeni komunisti obvladati ne le politiko in gospodarstvo, ampak tudi kulturo.
Slovenski študentje emigranti so imeli leta 1945 možnost vpisa na graško univerzo. Največ jih je bilo približno 100, z razseljevanjem pa seje skupina krčila.
Avtor oporeka prof. Grumu, da bi škof Rozman predložil generala Rupnika za prezidenta Ljubljanske pokrajine.
Priporočilo za nakup knjige na notranji strani zadnje platnice.
Razmišljanje o tem, da z demokracijo ni konec komunistične nevarnosti v kakršni koli preobleki.
Ustanovitev NSZ. Izvršni odbor. Nagovor predsednika ob izvolitvi. Namen in načrti.
Druga javna spominska slovesnost z nagovori Božidarja Metelka, Alojzija Šuštarja, Tineta Velikonja, Marte Anžlovar, Pavla Kogej a.
Rodil seje 1902 v Šempetru pri Gorici. Ob deluje študiral pravo. Italijani so ga izgnali v Jugoslavijo. Bil je organizator evharističnega kongresa in kongresa Kristusa Kralja. Leta 1943 je doktoriral. Leta 1944je v organizacijskem štabu SNVZ v Trstu vodil kulturno upravni odsek. 26. ali 28. oktobra 1945 so njga in ženo ugrabili in pripeljali v Ljubljano v Centralne zapore Ozne na Povšetovi. Od tedaj je pogrešan.
Odkod strah pred odkrivanjem resnice, pred raziskovanjem medvojnih in povojnih zločinov.
Tudi med mladimi domobranci, ki naj bi bili amnestirani, je bilo v Teharjah in v Šentvidu mnogo likvidiranih. v
Opis dogajanja po padcu Turjaka.
Borova revolucionarna pesem Rdeči pionirji (naš ali vaš bog so rop, požig, umor).
Manjša skupina je šla na Koroško preko Zasavskih hribov. Večina seje skrivala doma. Preživeli so le redki, nekaj njihovih zgodb je v članku.
priloga Vprašanje, kdo so bili med vojno izdajalci, je še vedno odprto. Za komuniste je z okupacijo prišel čas za revolucijo. – Pobiti nam naročajo odpuščanje in spravo.
Kritične pripombe h knjigi S. Grgiča Zločini okupatorjevih sodelavcev.
Revolucionarno dogajanje v Prečni pri Novem mestu. Poboji uglednih domačinov, med njimi župnika Komljanca.
Prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik. Za sodobno pokomunistično dražbo je značilen strah, pomanjkanje telesne in duhovne varnosti.
Zapis o spominski slovesnosti v Clevelandu, na tamkajšnjem Orlovem vrhu, urejenem v spomin na ljubljanskega. Take slovesnosti bodo potrebne, dokler ne bo dosežena resnična sprava.
Ponatis iz Zbornika Svobodne Slovenije 1958. – Država temelji na zdravi politični pameti naroda.
Generacije so postale silno kratke zaradi splošne naglice časov. Aktualnost ni vedno socialen pojav.
Prodreti v tujo dražbo in se uveljaviti v njej ni lahek opravek. Duhovna razdalja je neskončna kljub vedno bolj popolnim zvezam.
Vsaka doba ima svoj čar. Praznota teži k praznoti. Sedanjega trenutka ne moremo osamiti od toka časa.
Vsak človek mora notranje rasti v boju s samim seboj in s težavami.
Spomini na medvojne dogodke in na srečanja s pomembnejšimi ljudmi na Vrhniki in v okolici.
Čustven opis doživljanja ob obisku v Sloveniji.
Poezija Ivana Hribovska in njegov pogled na medvojno dogajanje.
V samostojni Sloveniji manjka en del naše družbe: tisti del, ki bi izhajal iz po vojni pobitih. Stvar kulture in etike je, da so mrtvi deležni vsaj spomina in spoštovanja, zato je komemoracijska slovesnost del dolga do krivično pobitih in do nas samih, pa tudi korak k spravi.
Zapis ob obletnici smrti Staneta Pleska, enega redkih preživelih domobrancev iz Kočevskega Roga.
Razmišljanje o pobitih ob prazniku vseh svetnikov.
Po roški ofenzivi so skušali partizani s protiofenzivo doseči stanje, kakršno je bilo pred njo. – V članku je govora o neuspelem napadu na Gorenje Brezovo in na Polico. Oporeka trditvam partizanskih zgodovinarjev (Strle, Ambrožič).
Usoda družine (mati in sedem otrok), ki seje zaradi groženj ob koncu vojne umaknila na Koroško. Fantje so bili vrnjeni, dekleta so se omožila po svetu, mati seje leta 1962 vrnila in čez tri leta umrla. Danes le malo ljudi še ve za družino, tudi hiše ni več, v tujini živi le najmlajša hčerka.
Čez sto mladih fantov iz majhne fare je bilo po vojni pobitih. Kakšna moč je bila to in koliko je je oblast porabila, da bi svoja dejanja prikrila.
Poboji so bili tudi drugje, ne le na Dolenjskem. Iva Brica so preganjali fašisti in usmrtili partizani.
Milena Vrtovec iz Velikih Žabelj pri Dornberku in Ciril Lisjak sta imela veliko družino. Januarja 1945 so partizani Cirila ubili. Dom je prešel v tuje roke.
Intervju z Baro Remec, ki pripoveduje o svoji mladosti, nagnjenju k slikarstvu, začetnih težavah v Argentini, načrtih, željah …
Ugotavljanje razlike med vojaško in politično organiziranostjo slov. domobranstva, zlasti ob koncu vojne. Resnica o Javorovici glede na trditve partizanov o izživljanju domobrancev nad mrtvimi nasprotniki.
Tri osnovne misli iz govora mariborskega škofa: – na Teharjah se je dogajal slovenski veliki petek; – kot kristjani moramo odpuščati in biti pripravljeni na spravo; – prišel bo čas resnice in zmage, kot velikemu petku sledi vstajenje.
Tudi nekateri Američani (A: Bosh, J. Epstein) so se zavedali spornega vračanja protikomunistov sovjetskim oblastem. Ustrezna Bosheva resolucija je bila 1. 1955 onemogočena.
Slovenski begunci po svetu še vztrajajo v slovenstvu, čeprav so nad samostojno Slovenijo včasih razočarani.
Osnovni cilj kmetijske politike po letu 1945 je bil razlastitev kmečke zemlje oz. njeno podružbljenje. Posledice so bile katastrofalne.
Vedno bolj vprašljivo postaja, ali nas sedanje vodstvo res želi spraviti v Evropo, zato je vprašljivo tudi sodelovanje z njim.
Kritične pripombe k obisku predsednika Kučana v Clevelandu.
Kdor je enkrat stopil v posvečeno skrivnost Kočevskega Roga, ostane z njo zaznamovan za vse življenje.
Zahteva po razpravi o vlogi politične sile, kije bila edina na oblasti in seje ob spremembi sistema razprla v vrsto levičarskih strank.
Nekdanji oblastniki govorijo o “preštevanju kosti” in o obremenjenosti s preteklostjo. Levica se združuje, na desnici pa za to ni prave volje. B
Kljub vsem nevšečnostim obstaja možnost, da bo ljubljanska spominska plošča odkrita 25» oktobra 1997. V posebni knjižici bo opisano celotno dogajanje v zvezi s tem dogodkom.
Slovenski komunisti so se ravnali po Leninovem navodilu, da so za prevzem oblasti dovoljena vsa sredstva, tudi nasilje, prevara in laž. Vsi, ki so preživeli Kočevski Rog, imajo dolžnost, da pričajo za resnico, kajti te ni mogoče ubiti. M
Vračanje domobrancev s Koroškega in molk o pobojih.
Uboj bratov Matija in Francija Birtič – Simcovih, ko sta na veliki šmaren zjutraj šla potrkavat
Likvidacije poleti 1942, ustanovitev vaške straže in uspešen odpor ob napadu partizanov na Sentjošt
Trpljenje žene, ki soji partizani jeseni 1943 ubili moža, očeta 10 otrok.
Velike Lašče med Italijani in partizani, vaške straže, padec Turjaka …
Rovte v letu 1942 v precepu med Italijani in partizani ter poboji pomembnih domačinov.
Aretacija Mirka Bitenca januarja 1948 v Ljubljani in procesi proti njemu in sodelavcem februarja in aprila 1948 ter aprila 1949.
Dogajanje na Blokah v letih 1942 in 1943, poboji med vojno in po njej.
OF je imela v vasi ob začetku vojne močan vpliv. Vaška straža je bila ustanovljena, ko je bilo pobitih več članov družin Mihelčič, Vičič, Lončar.
Širjenje OF po juniju 1941; prebivalstvo med Italijani in partizani. Od junija 1942 poboji (Riglerjeva družina, 9 Prigoričanov, Kozinovi…).
V letu 1941 so bili prebivalci Žužemberka in okolice naklonjeni OF. Od poletja 1942 so se začeli poboji, jeseni so bile ustanovljene prve vaške straže. Žrtev je bilo mnogo, med njimi julija 1944 tudi Marija Trunkelj (Šajtlova iz Loga), mati 10 otrok.
Brezovica in okolica med vojno; usoda posameznih družin (Rihtarjevi, Mrakovi). Ocena: revolucija je hotela upogniti trdne kmete.
Ameriški spominski dan, vsako leto v ponedeljek po zadnji nedelji v maju, je postal slovenska obletnica žrtev komunističnega nasilja.
Žrtve z Brezove rebri, Mavrlena, poboj Romov iz Kanižarice … zaradi revolucije.
Vasi nad Sv. Heleno oz. nad Dolskim so sprva požigali Nemci, nato pa so s poboji nastopili partizani.
Ob smrti dr. Ceneta Logarja, enega prvih organizatorjev revolucije v teh krajih. Kdo je zakrivil aretacijo in smrt štirih sodelavcev OF julija 1942?
Uspešen odpor vaške straže v Šentjoštu nad Vrhniko julija 1942 in revolucionarni poboji kot maščevanje. Resnico o teh dogodkih odkrivamo šele zdaj.
Poboji v Grosuplju in okolici spomladi 1942 (družina Jakopin itd.). Začetek protikomunističnega upora septembra 1942.
Opis dogajanja v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem in v okolici. Decembrska vstaja leta 1941 in maščevanje Nemcev. Domačini so bili žrtev partizanov in Nemcev.
V letih 1963-1965 je v Frankfurtu potekal proces proti skupini esesovcev iz taborišča Auschwitz. -Kdaj bodo pred sodiščem krivci za Teharje in Kočevski Rog.
Razmere v Beli krajini ob začetku 2. svetovne vojne. Življenje in delo prof. Antona Ovna, zavednega Slovenca, do aretacije in uboja sredi leta 1942.
Kako deluje Evropsko sodišče za človekove pravice. – Pritožba Nikolaja Tolstoja proti razsodbi angleškega sodišča.
Kritične pripombe h knjigi S. Grgiča: Zločini okupatorjevih sodelavcev.
Spominski zapis o življenju, delu, preizkušnjah duhovnika Vinka Žaklja, ki gaje – kot je povedal -leto 1945 zaznamovalo za vse življenje.
Med žrtvami revolucije leta 1942 so bili mnogi slovenski učitelji in učiteljice.
Opis življenja in dela dveh slovenskih učiteljic. Ivanka Novak in Darinka Cebulj sta bili ubiti v Sodražici oz. v Hinjah junija 1942. Dvomljiva je postala ob teh dogodkih vloga Edvarda Kocbeka.
Slovesnosti v spomin na pobite v Kočevskem Rogu so bile tudi v ZDA in Kanadi (Cleveland, Chicago, Mihvaukee, Toronto).
Življenjska pot učiteljice Anice Drobnič z Blok (Hudi Vrh pri Novi vasi), njeno delo, zapori in smrt oktobra 1943 v Jelendolu. Vmes nastanek vaške straže v Begunjah pri Cerknici.
Spominska slovesnost v Bukovžlaku pri Teharjah oktobra 1996. Resnica o Teharjah in drugih podobnih krajih ni mogla ostati prikrita.
Zapis o družini Hiti iz Begunj na Menišiji. Govori o kulturno-prosvetnem delu pred vojno, o začetku revolucijskega nasilja julija 1942 in kot posledici o ustanovitvi vaške straže.
Prvi del – Meničamnov bataljon Ustanovitev štirih udarnih bataljonov slovenskega domobranstva. Pohodi in boji 4. bataljona, smrt poveljnika stotnika Meničanina.
Menišija in Vidovska planota ob začetku vojne, začetno simpatiziranje s “četniki”. Vidovskega župana Tekavca in dva njegova sodelavca partizani ubijejo že aprila 1942. Skupina fantov se po tem odloči za samoobrambo. 27. maja 1942 jih napadejo partizani in “upornki” se umaknejo v Ljubljano. Po krvavi italijanski ofenzivi nastaneta vaški straži na Otavah in pri Sv. Vidu. Razkrije se, kaj so komunisti počeli pri Krimski jami, medtem ko so se uporniki držali načela: branite se, a ne ubijajte.
Zapiski mladega domobranca Načeta Kastelica iz Poljan pri Mirni Peči. Govori o svoji mladosti, družini, prvih stikih s partizani, o bojih, ki se jih je udeležil kot vojak Rupnikovega in Meničaninovega bataljona. Pisal je novembra in decembra 1944. – Po vojni se ni vrnil domov.
“Matildina noč” je oznaka za dogodke v noči od 13. na 14. maj 1942 v Stični in okolici, ko so bili pobiti posamezni člani družin Urbančič, Hren, Janežič. Poboji so se nadaljevali jeseni 1942 (družine Kozlevčar, Zupančič, sestri Žnidaršič, brata Erjavec…). Vse to je imelo namen ljudi čim bolj prestrašiti, saj vaških straž tedaj tam še ni bilo.
Preprost domobranec Nace Kastelic pripoveduje o bojih, uspehih, neuspehih, nesporazumih, največ v zvezi z Meničaninovim bataljonom. Kasteličev dnevnik se konča decembra 1944, boji pa so se nadaljevali.
Februarja 1949 je bil v Črnomlju proces proti župniku Jarcu in kaplanu Savelliju iz Starega trga v Poljanski dolini ob Kolpi. To je bil dejansko zaključek dogajanja iz vojnih let, ko je ljudstvo doživljalo represalije z obeh strani, italijanske in partizanske. Partizanske justifikacije so celo obravnavali na višjih forumih, ker jih je ljudstvo obsojalo.
Zapis o spominskih slovesnostih v obeh krajih. V Midlandu so bili navzoči tudi gostje iz stare domovine. – V zaključku nekaj besed o umrlem Ludviku Jamniku.
Pripoved o položaju v Beli krajini, zlasti o Antonu Starcu, enem od voditeljev Kmečke zveze. Maja 1942 so se začeli poboji, med žrtvami je bilo razmeroma mnogo žensk, pa tudi metliški kaplan Klement, kije bil sprva med pristaši OF.
Opis položaja v šentjernejski dolini pred vojno. – Vloga Katoliške akcije in kaplana Vinka Kastelica. Aprila 1942 seje začel teror, med žrtvami so bili: V. Kastelic, J. Guštin, A. Vrbinc, J. Luzar, družina Zagorc in drugi. Odpor z organizirano vaško stražo seje začel julija 1942. Posledica komunističnega nasilja je bilo tudi dejstvo, daje bilo iz šentjernejske fare nad 1000 domobrancev.
Pripoved o županu Antonu Kastelicu, po domače Kravcarjevem iz Dolenjega Podšumberka. Zupan je postal leta 1936, med vojno je z župnikom pri Italijanih posredoval za vaščane in bil leta 1945 obsojen na smrt. Po intervenciji je bila kazen znižana na 20 let zapora, po šestih letih je bil pomiloščen. Dočakal je 99 let, pokonci sta ga držala delo in veselje do življenja.
Globodolska dolina je del mirnopeške fare. Leto 1941 je bilo še mirno, vendar so se partizani že zbirali na Frati in v gozdu za Hmeljnikom. Junija 1942 so agitatorji nagovarjali domačine za odhod v partizane, vendar niso uspeli. Drugo jutro so Italijani bombardirali Globodol, avgusta 1942 pa so odpeljali može in žene v internacijo. Maja 1942 so se začeli poboji in obsodbe. Proti takemu ravnanju so bili tudi nekateri partizani (zapiski padlega partizana Jožeta Udovča).
Avtorica pripoveduje, kaj vse je doživljala po vojni zaradi med vojno ubitega očeta in kako je iskala njegov grob.
Beseda o novinarju, kije z izrazom “gnusoba” označil žrtve pobojev v Kočevskem Rogu.
Življenje se spreminja, nove generacije ga sprejemajo drugače; za mnoge stvari nam zmanjkuje časa.
Vloga in ambicije žensk v naši družbi (fotomodeli, lepotne kraljice, erotični simboli…). Je vse to res svoboda in enakopravnost ali izguba dostojanstva.
Kritičen zapis o množici, ki se da voditi, omogoča totalitarne režime in hoče imeti svoje idole, pa vendar včasih postane aktivna in nevarna.
Moč naroda ni samo v njegovi ekonomski uspešnosti, ampak tudi v kulturni tradiciji. – Prešeren je kljub času, ki mu ni bil naklonjen, ostal zvest sebi, svojemu narodu in jeziku. Nasilju vseh vrst, ki grozi ob prehodu tisočletja, se bomo lahko uprli le z močno duhovno rastjo.
Odlomek iz predavanja v Clevelandu 1966. Za zmago komunizma pri nas so krivi vsi, ki pred vojno niso znali rešiti socialnega vprašanja. – Neenotnost slovenske emigracije.
Opis rodu učiteljice Marice Nartnik, njenega življenja in dela do smrti junija 1942.
Avtor, zlatomašnik, se spominja sošolcev, pobitih v Rogu in drugje, in vedno znova odpušča.
Študentje (-ke) v avstrijskih taboriščih pod angleško upravo so dobili možnost študija v Gradcu. Leta 1948 so začeli odhajati po svetu (največ v Kanado).
Stotine knjig in tisoči člankov niso mogli dati pravične obravnave in ocene medvojnega političnega in človeškega dogajanja.
Spomini na prof. Tomca in Katoliško akcijo. Poboj štirih članov Mravljetove družine z Brezovice.
Poimensko naštevanje domačinov, ki so padli zaradi vojne in revolucije.
Javno vprašanje preproste kmečke matere na povojnem množičnem sestanku: Kje so naši sinovi?
Kritičen zapis o nekaterih ljubljanskih spomenikih (Kidriču, Kardelju).
Sporočilo talcev, ki so svoje (zadnje) misli vrezovali v stene jetniških celic v Begunjah na Gorenjskem še v času okupacije ali po osvoboditvi. Odkrivanje teh zapisov je bilo, zlasti psihično, težaško delo.
Pogovor z gospodom Stanislavom Klepom. G. Klep govori o svojem življenju, o vstopu med partizane, o spoznavanju vodilne vloge partije, o pobojih po vojni, o spravi.
Oznaka življenja in dela dr. Lamberta Ehrlicha.
Ustanovitev NSZ. Izvršni odbor. Nagovor predsednika ob izvolitvi. Namen in načrti.
Pod zaporedno štev. 853 je vpisano društvo NSZ od 21. okt. 1991.
Dobrepolje pred vojno, partizanska dobrepoljska republika, stopnjevano nasilje partizanov, začetek upora proti rdečemu terorju do avgusta 1942.
Priredil Davorin Bažec. Pogovor z župnikom Tomažem Holmarjem z Obirskega o slovenstvu na Koroškem, o samostojni slovenski državi, o spravi…
Kritične pripombe k omenjeni knjigi. Žive priče dokazujejo, daje v njej več neresnic oz. da avtor ni upošteval vseh dostopnih virov.
Odlomki govorov dr. Franceta Perka, Andreja Meglica, Staneta Strbenka.
V članku je govora o položaju v Ljubljanski pokrajini ob kapitulaciji Italije po padcu Turjaka in o kočevskem procesu oktobra 1943.
Daljše razmišljanje o vzrokih za nastanek “bele garde” od predvojne vloge političnih strank do komunističnega terorja, ki seje začel spomladi 1942.Tedaj je postajalo jasno, daje ljudstvo ostalo v primežu med okupatorji in partizani in se je moralo braniti. V članku je tudi vrsta pričevanj, ki dokazujejo, da so se mnogi branili vzeti orožje od Italijanov.
Pogovor o pismu Zveze borcev papežu, o NOB in revoluciji, o kolaboraciji, o odkrivanju resnice.
Dokler se bomo Slovenci zmerjali med seboj, sprave ne bo. Komunizem je propadel, prvi, ki so se uprli revoluciji, niso izdajalci.
Kratek zapis o usodi družine Opeka iz vasi Topol pri Cerknici. Italijani so maja 1942 ubili sina Ivana. Očeta, mater, brata in sestro pa junija 1945 partizani v Teharjah.
Opravljena je bila velika stvar: možje in fantje, ki leže kdovekje, so se na simboličen način vrnili v domači kraj.
Organizacije predvojne slovenske katoliške mladine (stražarji, mladci, zarjani) za dijake in študente ter za delavce.
Vsakoletne slovesnosti v Rogu morajo biti stvar odgovornosti.
Oznaka romana Judeževi groši, ki gaje napisal argentinski Slovenec pisatelj Tone Brulc.
Poročilo o eni izmed knjig, ki obravnavajo polpreteklo slovensko zgodovino in je njena osnovna misel:… nerazčiščena polpretekla zgodovina še danes bremeni uveljavljanje nove slovenske države.
Nekaj spominov bolničarja, kije na Turjaku pomagal tudi ujetim partizanom. Ko so v Ljubljani padle prve žrtve, seje odločil, da bo šel kot bolničar k vaškim stražam. Preživetje tudi napad na Šentrupert.
Prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik. Notranje upravljanje v nemških koncentracijskih taboriščih so polagoma dobili v roke komunisti in ga izkoriščali za svoje cilje.
Razmišljanje o slovenski neenotnosti ob začetku osamosvajanja.
Za lepšo prihodnost ne smemo pozabiti preteklosti, ne vojne in ne povojne.
Dr. Meršol in major Barre sta preprečila, da ni bilo vrnjenih 6.000 civilistov.
Razmišljanje o vzrokih za nastanek državljanske vojne med Slovenci med okupacijo 1941-1945.
Splošen zgodovinski okvir. OF si je poleg uzurpacije oblasti prilastila tudi izključno pravico do ustanavljanja oboroženih odredov.
Razmišljanje ob 50. obletnici konca 2. svetovne vojne. Za idejo zmagovite revolucije so bili mnogi komunisti pripravljeni narediti vse.
Izjava Nove Slovenske zaveze. Zakaj je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo in njegov smisel.
Avtor citira Kardelja (1937), Dolomitsko izjavo (1943) in Mitja Ribičiča (1966). S sprejetjem resolucije bi končali dobo, ki nas je zaznamovala z delitvami in trpljenjem.
Prevedel Davorin Bažec. Kakšen sprejem je delo Črna knjiga komunizma doživelo v Italiji. Kritika jo je sprejemala in odklanjala. Večina pa se strinja: med komunizmom in nasiljem obstaja neločljiva povezava – med komunizmom in nacizmom ni razlike.
Kaj je Slovenski spominski odbor za slovesnosti ob 50. obletnici konca 2. svetovne vojne in kdo so njegovi člani.
Izčrpno poročilo o medvojni usodi medicinca in pisca, partizana Toneta Cokana, ki so ga likvidirali partizani sami. – V tekstu je tudi kratek pregled njegovega literarnega dela.
Kratka, tragična življenjska pot mladega intelektualca, literata, predvsem pa zgodovinarja, napisana po virih, zlasti pa po njegovem dnevniku/Bilje blizu Edvardu Kocbeku in krščanskemu socializmu.
Stiske sedanjega časa so sad protikrščanskih zmot in zablod. Pojavljajo se še nove, iz katerih ne more priti drugega kakor zmeda.
Kot kristjani smo romarji. Vsakomur smo dolžni odpustiti, mu podati roko sprave.
Sporočilo o delu clevelandskega Društva protikomunističnih borcev in o njihovem sestajanju.
NSZ opozarja predsednika državnega zbora zlasti na to, da v svojem govoru ni niti z besedico omenil slovenskega holokavsta.
priloga Pokop mrtvih je dokaz duhovne kulture. Domobranci so sprejeli Koroščevo geslo: Bog, narod, domovina. – Velik del slovenskega naroda je doživel enako usodo kot očak Job.
Pogovor o najbolj aktualnih vprašanjih: – o preiskovalni komisiji, kije le delno opravila svojo nalogo; – o neuspelem predlogu lustracijskega zakona; – o žrtvah in o molku krivcev; – o slovenskem zgodovinopisju, ki še ni opravilo korektur glede na podložnost prejšnjemu režimu; – o nastanku in razpadu Demosa itd.
Pripravil Davorin Bažec. Intervju o vračanju domobrancev s Koroškega in o sodnem procesu zaradi “žalitve” lorda Aldingtona.
Poročilo o nesodelovanju slovenskih voditeljev z okupatorskimi oblastmi, o početju OF, o vaških stražah, o končnem cilju: združeni Sloveniji v okviru federativne Jugoslavije.
Zveza medvojne Ljubljane z jugoslovansko vlado v Londonu.
50 let po koncu 2. svetov, vojne in po začetku kom. totalitarne oblasti…
Slovenska kultura temelji na krščanstvu, povratek kristjanov v politiko pa je spremljalo hudo nasprotovanje in očitki revanšizma. – Stranke slovenske pomladi morajo najti pot za skupen nastop na volitvah.
Samostojno državo imamo, notranja osvoboditev človeka in družbe pa je ogrožena. Vodilno vlogo so si pridobile sile komunističnega nasledstva, zato je ob volitvah toliko večja odgovornost strank slovenske pomladi.
Prejšnji režim si prisvaja politično in gospodarsko moč, demokratične stranke pa – ene bolj, druge manj – pozabljajo na svojo osnovno nalogo: vzpostavitev demokratične slovenske družbe.
Afrika 1, Avstralija 18, Evropa 90, Južna Amerika 225, Severna Amerika 103, skupno zunaj Slovenije 555.
priloga Fanči Bonač, France Doblekar, Malči Kostevc, Ivan Arenšek govorijo o svojih bratih, o iskanju grobov, o nesmiselnih napadih na okupatorje …
Slovenci so bili v odporu do okupatorjev enotni, dokler OF ni začela državljanske vojne in jih razbila.
18 točk, po katerih bo društvo delovalo do uresničenja članskih interesov.
Cerkev v Žvirčah je bila maja 1945 minirana, leta 1972 pa na novo zgrajena in posvečena bi. Maksimiljanu Kolbeju, ki naj bo zgled vsem.
Zapis v spomin Jožetu Osani, v Kanadi umrlemu slovenskemu glasbeniku. Z avtorjem sta se poznala kot dijaka in kot študenta, po začetku maja 1945 pa se nista več videla.
Prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik. Frankfurter Allgemeine Zeitung o povojnih pobojih v Kočevskem Rogu.
Prevedel Tine Velikonja. Frankfurter Allgemeine Zeitung o medvojnih in povojnih pobojih.
Prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik. Partizani so med vojno pobili več Slovencev kot Italijanov in Nemcev. Nastale so vaške straže in domobranstvo; odločitev pa ni bila lahka.
Govor na spominski svečanosti v Kočevskem Rogu z osnovno mislijo: totalitarne ideologije našega stoletja so propadle, za kristjane pa velja, da moramo zavračati zmote, toda ne sovražiti ljudi, ki so v zmoti. Pobiti domobranci so padli za Boga in za svobodno Slovenijo.
“Nekdanja” politična emigracija seje borila za demokracijo, zdaj se mora za resnično spravo..
Pomembno delo Nikolaja Jeločnika, zlasti na kulturnem področju.
Mnogi med nami se za božje zapovedi nič ne menijo. Prav nič jih ne ovira, da ne bi z orožjem skušali doseči svojih ciljev – zdaj ali nikoli.
Cleveland, v decembru 1954. Iz govora (članka) pred 10. obletnico povojnih pobojev. Spomin na pomorjene nam je svet in nam mora ostati svet do konca življenja.
5. marca 1955. Žalujemo zaradi padlih in pomorjenih rojakov.
Lemont, 3. julija 1955. Smrt pobitih boli vse ude narodnega telesa.
Pridiga med vojno v stolnici. Osnovna misel: brezbožni komunizem je največje zlo in najhujša nesreča za slovenski narod.
Sinajske božje zapovedi so že 3000 let temelj človeške skupnosti.
Strokovno razpravljanje o ukrepih v Nemčiji po letu 1945 in 1989.
S preteklostjo nismo prekinili, zato nas Evropa ne sprejema. Kdaj bo nastopil čas za izpoved resnice, da sta fašistični in komunistični totalitarizem enaka.
Člani volilnih odborov so tudi po letu 1990 pogosto isti ljudje kot v preteklih desetletjih.
Kot seje v teku časa spreminjala podoba junaka Herakleja, se spreminja podoba revolucionarjev.
Zapis o pesniku Gradniku in njegovi poeziji ob 30-letnici smrti. Osnovna misel je, daje bilo zanj značilno življenje globinskega jaza, pa naj gre za telesno ali duševno stran njegove poezije. Kritika (Izidor Cankar, Ivan Pregelj) pesnika pogosto ni razumela.
Italijanska ofenziva proti partizanom junija 1942 in njene posledice.
Položaj leta 1941, ustanovitev OF in partizanski teror ter ustanavljanje vaških straž.
Nastopi okupatorjev proti Slovencem, žrtve zaradi OF, težak položaj Slovenske zaveze.
Poročilo govori o razmerju do Italijanov, o vaških stražah, internirancih, bilanci mrtvih …
Pogovor z mag. Borisom Mlakarjem o medvojni Slovenski zavezi.
Koncert v Cankarjevem domu 29. junija 1995. To je bil uvod v poveličanje in vstajenje zamolčanih.
Življenje in delo inž. Antona Tepeža, ubitega decembra 1944.
Poročilo o knjigi, ki dokazuje neobjektivnost sodišča (avg. 1946), npr. uporabo ponarejenih dokumentov, vsebuje analizo različnih vrst kolaboracije in prikazuje škofove opredelitve pred vojno in med njo.
Spomini vojvodinskega duhovnika p. Vendelina Gruberja, po rodu Nemca, na povojna leta, ko je bil duhovnik v taboriščih in zapornik.
Oznaka predavanj, zbranih v knjigi O Slovencih v Argentini, in razmislek o nekaterih vprašanjih: – dialog s komunisti, česar emigranti v Argentini niso mogli sprejeti; – teologija osvoboditve, reševanje bede v svetu s pomočjo marksističnega družboslovja; – pokoncilska vloga Cerkve v sedanjem svetu …
Misli o medvojnih in povojnih pobojih, tudi mladoletnih amnestirancev. Sovraštvo do vere kot središčnega nosilca narodovega občestva.
Rog je za avtorja kazen za zgodovinsko, osebno zlorabljanje Boga. Junij 1990 je doživel kot čudež, kot dokaz božje pravičnosti.
Umor Franca Sovdata iz Ladre pri Kobaridu; očeta šestih otrok.
Vprašanje pomiritve v Padovi po smrti tirana Ezzelina da Romano v 13. stoletju. Spominja na stanje v postkomunističnih državah.
Komentar uredništva k članku o Janezu Tomincu. Ne glede na to, ali se je odločil prav, je to storil z najboljšim namenom. – Kdo je v resnici odgovoren za njegovo smrt, nasprotniki NOB ali partizani sami, pa je vprašanje, ki ostaja odprto.
Besedilo zahteva, da država obsodi revolucionarno nasilje po letu 1941.
Kritičen pogled na Slovensko enciklopedijo, ki je podobna partizanskemu zborniku, mnogih pomembnih gesel pa ni.
Nekonfesionalen pouk o religijah je vprašljiv, kajti naša kultura je vezana na krščanstvo.
Razmišljanje o tem, zakaj je med nami toliko samomorov.
Kritičen zapis ob ponatisu 1. zvezka Enciklopedije Slovenije, kije ostal nespremenjen (gesla o Titu, Kardelju), čeprav je urednik priznal, daje vsaj prve štiri zvezke Enciklopedije neusmiljeno povozil čas.
Prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik. Odgovor na vprašanje, kako so komunisti preživeli Buchemvald.
Razmišljanje o komunizmu med 2. svetovno vojno in po njej ter o položaju ob ustanavljanju Nove Slovenske zaveze.
Razmišljanje o tem, kako je sploh moglo priti do povojnih pobojev v Kočevskem Rogu.
Odlomki iz ohranjenih številk medvojne Slovenske zaveze iz leta 1942; nujnost medvojne in sodobne odločitve.
Izhod iz petdesetletne vladavine totalitarnega komunizma.
Tudi amnestirani mladoletni domobranci se niso vsi vrnili domov.
Skrb glede tega, ali bodo demokratične sile zmagale, ker nekdanjim oblastnikom ne bi smeli zaupati.
Zakaj se je mlad fant v Šentjoštu nad Vrhniko odločil za pristop k vaški straži.
Ocena člankov, ki jih je v Slovencu leta 1992 objavil Viktor Blažič.
Današnja slovenska zgodovina in totalitarna politika.
Uboj bratov Janka in Zdravka Novaka ter rešitev Vinka Severja.
Kočevski proces, prvi stalinistični proces pri nas.
Balantič je bil krščanski in domobranski pesnik.
Spomenica skupine, imenovana Stara in Nova pravda, vodstvu OF in Nagodetov proces.
Razmišljanje o človekovem prepričanju in o njegovi strpnosti. Ali lahko v človeku obstaja oboje?
Katoliška akcija na Brezovici tik pred vojno. Razlogi za poboj štirih članov Mravljetove družine.
Turjaške zgodbe. Vzdušje dan po padcu Turjaka in poboji, zlasti ranjencev.
Pisatelj E. Waugh je že med vojno opozarjal na odnos Tita in partije do katoliške cerkve: njegovih opozoril Angleži niso upoštevali.
Ocena knjige Brezpogojna vdaja s kritičnim pogledom na vlogo zavezniških (zlasti britanskih) misij pri partizanih.
Revoluciji je teren že pred vojno pripravljala katoliška in liberalna levica. Razvoj naše države naj bi šel po naslednji poti: pravna država, demokratična država, socialna država. Kaj beseda kolaboracija v resnici pomeni?
Vas Žvirče v Suhi krajini je bila obsojena dvakrat, med vojno in po njej. Usoda Pugljeve družine.
Kritične pripombe k anketi “Kaj seje zgodilo s slovensko zgodovino”, v Razgledih. V vprašanjih se čuti ideološka usedlina preteklosti.
Pogovori s posameznimi udeleženci: zakaj so prišli na slovesnost.
Ob Kučanovem obisku na Poljskem; primerjava med Auschwitzem in Rogom.
Opis življenja in dela na Pustoti (kmetiji v polhograjskih hribih). Usoden poseg vojne in revolucije ter odhod z doma maja 1945.
Med znamenji modernega časa je izgnanstvo. Do njega je prišlo zaradi krizne situacije, ki jo je nujno treba razrešiti.
Usoda Wolbangove družine iz Trbovelj po koncu vojne leta 1945. Trije njeni člani so bili aretirani in so izginili.
V nemški deželi Brandenburg in v Sloveniji uvajajo namesto (prostovoljnega) verouka nauk o verstvih. … Namen je isti: izpodriniti krščanstvo, njegov nauk in njegovo kulturo.
Besedilo Pobude, ki govori o eksistenčnih vprašanjih slovenskega naroda, je nepopolno. Med koncem 2. svetovne vojne in koncem 80-ih let je v njej prazen prostor. Državo smo dobili, ne znamo pa je upravljati. Na vprašanje, zakaj tako, v Pobudi ni odgovora.
Med revolucijami v zgodovini so razlike: komunistična je bila izstop iz civilizacije in celo napad nanjo. Odpravljen je bil demokratični parlament, odpravljena delitev oblasti, postala je permanentno stanje novega reda. Komunizem se umu ni odpovedal, ampak je z njim zgradil ideologijo.
Preživeli domobranci so bili “izbrani”, da ohranijo spomin zase in za ves narod. Vsi moramo spoznati, da smo odgovorni za svet.
Življenjska in delovna pot dveh učiteljic (Karoline Križaj in Ivanke Pucelj), ki maja 1945 nista hoteli podpisati prijavnice za sprejem v učiteljsko službo … in stajo zato izgubili.
Težave in zaslišanja, ki jih je nekaj let (1951-1955) v Spodnjem Logu na Kočevskem prenašala učiteljica Tončka Grm zaradi svojega verskega prepričanja.
Zlo so opisovali že umetniki (npr. Shakespeare v Macbethu). Kdo je bila mati zla pri nas spomladi leta 1945. Tito je bil tedaj več dni v Sloveniji. Verjetno seje tedaj odločala usoda vrnjenih domobrancev.
Razmišljanje o genocidu in politicidu ter poboju domobrancev. Konvencija ZN priznava genocid, politicida pa ne. Podobni primeri: masaker nad Armenci, holokavst, početje rdečih Kmerov. – Ostaja pa vprašanje, kako seje kaj takega moglo zgoditi. (Po Shakespearu: Dejanje brez imena.)
Ob vedno bolj vprašljivih zapisih o veri in Cerkvi v Delu bi bilo nevarno le eno: če bi molčali.
Jedro vsakoletne spominske svečanosti v Kočevskem Rogu je maša, sicer pa je za dogajanje kljub molitvam, petju značilen molk, ki ljudi združuje. Biti skupaj je zlasti v Kočevskem Rogu nekaj posebnega.
Rog je krščanski kraj, ker je kraj trpljenja in poveličanja. Rog je kraj, kjer se kljub porazu utrjuje življenje. Rog je kraj usmiljenja do žrtev, pa tudi do “agentov Leviatana”.
Življenjska pot učitelja Vinka Guna, katerega osnovna značajska poteza je bila, daje vse življenje ostal zvest samemu sebi, slovenstvu in veri. Zato je imel po letu 1945 mnogo težav, ker se ni hotel ukloniti zahtevi tedanje oblasti, naj vsaj v domačem kraju ne hodi k maši.
Utrinki z letošnje slovesnosti v Teharjah. – Lepo vreme, množica ljudi, skupno doživljanje, vse je prispevalo k spominskemu slavju.
Misli ob blagoslovitvi ljubljanskih spominskih plošč in potek svečanosti.
Odgovor na spis dr. Spomenke Hribar O odgovornosti Cerkve. Na spis je bilo malo pisnih odzivov, pač pa seje o njem mnogo govorilo. Avtor zavrača trditev, daje bil holokavst posledica krščanskega antisemitizma. Odgovarja na pripombe v zvezi s postavljanjem farnih spominskih plošč. – Trditev, da seje državljanski spopad začel že pred vojno in daje zanj sokriva Cerkev, je sporna, pripravljali so ga namreč komunisti. Avtorica govori o kulturnem in duhovnem nasilju Cerkve (nedeljska maša), čeprav je večina ljudi hodila v cerkev iz prepričanja Skratka, spis ni na nivoju, kot bi ga od avtorice pričakovali.
Vprašanje narodove kulture se kaže ob posebnih dogodkih (npr. rop na Trojanah ali afera z brezjansko Marijo), ko ljudje neprizadeto opazujejo ali pa tisti, ki bi morali spregovoriti, molčijo. To pa je v bistvu nekulturno.
Odgovorni smo sicer lahko komu drugemu, predvsem pa sebi in svoji vesti; odgovornost pa je povezana z zrelostjo in skrbjo. Posebej to čuti kristjan, kije državljan dveh svetov: cerkvenega in državnega. V prvem prevladuje ljubezen, v drugem politika. Kristjani oz. katoličani pri nas so se temu drugemu odpovedali v toliki meri, da postaja nevarno… – Kdor sprejme preteklost, sprejme tudi odgovornost za sedanjost, ima pa tudi zagotovljeno prihodnost.
NSZ ima tri cilje delovanja: – odgovornost za pokop mrtvih; – pogum, da to dostojno in človeško opravi; – odkrivanje zgodovine in njene resnice (NOB, revolucija, diktatura). Posledica revolucije in diktature je bil strah, ki še ni popolnoma izginil. Postkomunistična levica si hoče spet zagotoviti popolno oblast, pri tem pa ji niso najhujša ovira stranke slovenske pomladi, ampak Cerkev – odtod tudi napadi nanjo.
Razmišljanje o tem, zakaj ljudje prihajajo v Rog, kaj tam doživljajo in kakšni odhajajo.
Pregled sodnega postopka, ki gaje sprožil lord Aldington (Toby Low) proti Nikolaju Tolstoju zaradi trditev v zvezi z vračanjem domobrancev in kozakov s Koroškega po 2. svetovni vojni. Avtor dokazuje, daje bilo sodišče pristransko (možnost uporabe arhivov, pričanja). Bo prišlo do obnove procesa?
Da katolištvo naši deželi ne daje več osnovnega tona, je jasno. Dejstvo pa je, daje do tega prišlo na nasilen način. – Komunizma ljudje dolgo niso spoznali kjub Katinu, Budimpešti 1956, Pragi 1968, kljub Novi Huti in Gdansku, kljub Solženicinu, Havlu, Sinjavskemu, do knjige Preteklost neke iluzije in do padca berlinskega zidu. Slovenski kmet in katoliški intelektualec sta se uprla že leta 1942 in plačala strašno ceno.
Tragedija, kije ob koncu 2. svetovne vojne zadela Slovence, je še vedno živa in boleča in to kljub ukazanemu molku in strahu, ki jo je spremljal desetletja. Tranzicija gospodarstva bo razmeroma enostavna, če jo primerjamo s tranzicijo duha in miselnosti. – Junija vsako leto praznujemo dan slovesnosti v Kočevskem Rogu in dan samostojnosti.
Na videz dokaj neurejen zapis preproste ženske o dogajanju v Dravljah in okolici približno od junija 1942 naprej, ko so ji odpeljali in ubili moža.
Spomini domobranca na umik v Avstrijo preko Celja in Maribora in nato v Italijo. Bila je prava odisejada, polna preizkušenj in naključij.
8 Sodišče avgusta 1946 škofu Rozmanu ni dokazalo nobenega konkretnega kaznivega dejanja. Obsojen je bil zaradi svojega protirevolucionarnega stališča.
Spomini, srečanja in odhod skozi exit v Luč. Opis zadnjih treh let življenja in dela domobranca Nikolaja Jeločnika.
Konec vojne, odhod v Kanado, razpetost med staro in novo domovino.
Obisk v stari domovini. Vprašanje lastnega (zaplenjenega) stanovanja. Sodišče zavlačuje razpravo in izpraznitev stanovanja.
Spominska slovesnost v Kočevskem Rogu ob 6. obletnici prve. Kočevski Rog je kraj sprave, hotenja po miru in slogi v našem narodu.
Tudi za letošnje slovesnosti v Kočevskem Rogu velja, daje treba ohraniti resnico in jo izročiti našim otrokom.
Organiziranje območnih enot. Socialni sklad. Članarina. Občni zbor.
Sprejem izseljencev. Nekateri so prišli v domovino po 47 letih. Obiskali so tudi Kočevski Rog.
Kočevski proces je bil ena najbolj krvavih oblik revolucije.
Volilni občni zbor. Včlanjevanje. Priloga za člane “Mi med seboj”.
Udeleženci medvojnega protikomunističnega upora se v samostojni Sloveniji ne čutijo enakopravni kljub ustavi, ki zagotavlja vsem državljanom enake pravice.
Poročilo o zbiranju imen, o izbiri lokacije, natečaju za izvedbo, stroških. Zahvala vsem, ki so sodelovali pri postavitvi in prispevali k realizaciji.
Tajnik NSZ o postopku za postavitev ljubljanskih spominskih plošč (ugotavljanje žrtev, lokacija, arhitektura, upravna soglasja, stroški).
Predlog zakona o vojnih grobiščih je za NSZ nesprejemljiv, ker postavlja domobranska (protikomunistična) grobišča v neenakopraven položaj glede na partizanska, zlasti v označevanju (partizani so “padli za domovino” : domobranci so “umrli kot žrtev vojne”). Poleg tega zakon ne velja za pobite med vojno. Tako niti mrtvi niso enakopravni.
Politična situacija je preprečila, da bi NSZ opravila vse naloge, izbrane za leto 1997. Zato je v prihodnji čas prestavila naslednje: – poziv državnemu zboru, da sprejme ukrepe za dokončanje državljanske vojne; – ustavni spor zaradi treh vojnih zakonov; – pobudo za spremembo in dopolnitev zakona o popravi krivic. Uspelo pa je naslednje: – postavitev ljubljanskih spominskih plošč; – deloma postavitev spominskih plošč drugod; – izhajanje glasila Zaveza; – slovesnosti v Kočevskem Rogu, v Teharjah, na Orlovem vrhu. NSZ edina ohranja tradicijo protikomunističnega odpora.
Govor nadškofa dr. Šuštarja ob blagoslovitvi ljubljanskih spominskih plošč. Glavne misli: – pobitih se bomo spominjali v veri, da so našli večno življenje pri Bogu; – spominjali se bomo tistih, ki so zagrešili ta nasilna dejanja; – naša krščanska dolžnost je, da odpuščamo in prosimo odpuščanja.
Decembrski upor na Dovjem in v Mojstrani leta 1941 je bil nepremišljeno, prezgodnje dejanje s hudimi posledicami.
Zapis Tine Velikonja. Beg iz Teharij in rešitev v Italijo.
Upanje je tesno povezano z resnico o svetu, o ljudeh in z odločitvijo za nadaljevanje zgodovine.
Dražgoše so postale mit. Resnica pa je drugačna: vas je bila izbrana za postojanko ne glede na žrtve in trpljenje ljudstva.
Resnične medvojne in povojne zgodbe iz polhograjskih hribov (rekvizicije, teroriziranje, govorice o pobojih).
Zapis v spomin v ZDA umrlemu glasbeniku Jožetu Osani z nekaj utrinki iz študentskih let. u
Ponatis iz Slovenkega poročevalca spomladi 1947. Primer političnega obravnavanja učiteljstva v povojnih letih.
Slovenska politična emigracija, dejavnost in pogoji za resnično spravo.
Prijava kaznivega dejanja (razdejanje grobov) in poziv k popravi te krivice.
Odpor proti okupatorjem na Češkem, Slovaškem, Poljskem, v Franciji, Belgiji, Nizozemski, na Danskem, Norveškem, v Italiji, Avstriji, Grčiji; ocena in smisel tega odpora.
Sodelovanje predvojnih politikov, vaških straž in domobrancev z okupatorji je bilo na Slovenskem v mejah legalnega.
Prevedel Branko Rebozov. XX. stoletje je polno tragičnih sprememb. Človek je veljal za vzgojljivo bitje, zdaj mu vladajo brezumni nagoni. Razstrelitev zgradbe v Oklahoma Cityju, plin v tokijski podzemni železnici, vojna na Bližnjem vzhodu, v Bosni. V
Razrešitev imen s fotografije v Zavezi štev. 10, str. 52 (prof. Jože Gorjup).
Spomini na umik primorskih domobrancev ob koncu vojne preko Soče v Italijo skupaj s srbskimi prostovoljci in četniki, posebna skupina pa so bili še slovenski četniki. Nekaj domobrancev (Ilirska Bistrica, Postojna) pa je ostalo.
Avtorica piše o obsodbi in smrti svojega očeta pisatelja Narteja Velikonja ter o svoji družini od maja do avgusta 1945
29/predz. stran plat. Eden od nagovorov, ki jih je pisatelj imel leta 1943 in 1944 po radiu in so bili nato ponatisnjeni v brošuri Malikovanje zločina.
Akcije partizanov na Vidovski planoti v aprilu 1942 in začetek protikomunističnega odpora.
Poboji v Kočevskem Rogu junija 1945.
Lažje nesmrtna duša komunizma. Naša naloga bo, da svet ponovno postavimo na noge. Trdni kriteriji o vrednotah in pojmih.
Marija Jančarje stara 105 let. Doma je bila v Cešnjicah pri Zagradcu. Oba sinova sta bila domobranca, vrnjena iz Vetrinja in sta pogrešana.
Poboj skupine mož in fantov (nekaterih mladoletnih) v vasi Podgora pri Dobrepolju junija 1945.
Spopad v Loškem potoku spomladi 1942.
Problematični literarni opisi medvojnih in povojnih dogodkov.
Neuspeh vaške straže na Ajdovcu pozimi 1942; sposobnost kristjanov v vojnih razmerah.
Umor Iva Brica in njegovih sorodnikov junija in septembra 1943.
Ugotavljanje razlike med vojaško in politično organiziranostjo slov. domobranstva, zlasti ob koncu vojne. – Resnica o Javorovici glede na trditve partizanov o izživljanju domobrancev nad mrtvimi nasprotniki.
Po Alojzu Strletu. Obramba in padec Turjaka, verjetno zaradi izdaje.
Kritika Enciklopedije Slovenije zaradi očitne navezave na totalitarni režim.
Približno polovica žensk, ki so spremljale može, brate v Teharje, je izginilo.
Vrsta udeležencev, med njimi avtor, se spominja umika na Koroško.
Dr. Marko Natlačen je bil odličen uradnik, a prezaupljiv politik. Razlogi za uboj in njegove posledice.
Dr. France Vrevc, Frenk Erjavec, dr. Jože Duhovnik, Aleš Koman, Cilka Kregar govorijo o svojih očetih, bratih, znancih, izginulih med vojno in po njej.
Padec domobranske postojanke v Grahovem in smrt pesnika Balantiča.
Slovenci bomo opozorili svet nase s skrbjo za svojo kulturno dediščino.
Vloga Cerkve in duhovščine na Primorskem pod fašizmom. Partizansko vodstvo je prišlo z barvo na dan po kapitukaciji Italije. Začeli so se poboji, med drugim štirih članov Brecljeve družine iz Žapuž.
Kronika Poljan in okolice, ki jo je v letih od 1941 do 1943 (do svoje smrti) pisal kmet Polde Krmelj iz Smoldna.
Spomini in pripovedi o umiku slovenskih domobrancev čez Ljubelj.
Nastanka in pomena slovenskega domobranstva ni mogoče razumeti brez vaških straž. Nemci so se zavedali možnosti, da se bodo domobranci ob koncu vojne obrnili proti njim – zato aretacije domobranskih oficirjev od decembra 1944 naprej.
Dražgoše so postale mit. Resnica pa je drugačna: vas je bila izbrana za postojanko ne glede na žrtve in trpljenje ljudstva.
Vrnitev skupine slovenskih domobranskih oficirjev iz Dachaua in božični proces leta 1945 v Ljubljani.
Škuljeva družina (po domače pri Kovaču) iz Adamovega pri Velikih Laščah je po vojni izgubila pet bratov. O svoji družini pripoveduje najmlajši, Janez.
Pričati o določenem času, prirejati slovesnosti, še naprej postavljati farne plošče, izdajati Zavezo, okrepiti zveze s podobnimi organizacijami po svetu.
General Rupnik, njegova vloga med vojno in politične napake.
Strelišče na Dolenjski cesti v Ljubljani in ustrelitev gen. Rupnika septembra 1946 po pripovedi dveh slučajnih skritih prič.
Beseda o knjigi, ki govori o medvojnih in povojnih žrtvah na obeh straneh v občini Cerknica. Večina vojakov na protikomunistični strani ni padla v boju, ampak je bila pobita po vojni.
Slovenski domobranci so pomagali zavezniškim letalcem, ki so morali zasilno pristati. Vloga četnikov je bila pri tem včasih sumljiva.
Kritičen zapis o razstavi v Muzeju novejše zgodovine. Na njej ni besede o revoluciji, o medvojnih pobojih in požigih, ki so jih zagrešili tudi partizani, o Teharjah in Kočevskem Rogu.
Umik domobrancev na Koroško maja 1945, napad na dravske mostove pri Borovljah, skupaj pokopani partizani in domobranci.
Pripombe h knjigi Silva Grgiča Zločini okupatorjevih sodelavcev. Avtor s pomočjo živih prič in pisnih dokumentov ugotavlja, daje v njej marsikaj napačno povedano ali interpretirano. – Očitno je, daje nasilnih dejanj, ki so jih zagrešili domobranci, mnogo manj kot tistih, ki so jih zagrešili partizani.
Nekaj kritičnih pripomb o naši ustavi (vprašanje splava) in o debati v državnem zboru o praznovanju 27. aprila (ustanovitev OF, prvotno Protiimperialistične fronte). Smo kot protiutež prazniku OF dobili veliki šmaren?
Časopis za zgodovino in narodopisje (št. 2,287-295) je kot zgodovinsko dejstvo objavil pripoved Marije Mežan, por. Anželj, da so pri tragičnih dogodkih v Knežji vasi oktobra in novembra 1943 (nemška ofenziva) sodelovali domači legionarji. Njena pripoved je dvomljiva, zanika jo več prič.
Domobranci so bili edini, ki so se uprli komunizmu, ko ga je častil ves svet. – Ob slovenski pomladi je bilo pričakovati, da se bo narod osvobodil in zaživel v resnični demokraciji, a izkušnje so slabe. -Iz teharskega taborišča moramo odhajati politično in moralno trdni.
Partizani so januarja 1944 pobili sestri Marijo in Katarino Čuk ter njuno prijateljico Frančiško Ozbič iz kraja Lome nad Črnim Vrhom. Vse tri so bile vaške proletarke in razlogov za to dejanje ni mogoče najti.
Opis življenjske poti Antona Kokalja, med drugim kraljevega adjutanta v Beogradu, na koncu pa poveljnika primorskih domobrancev. Tem sta tudi po njegovi zaslugi uspeli dve stvari: izognili so se prisegi in se pravočasno umaknili preko Soče. Svoje življenje je menda končal v neki jami v Trnovskem gozdu. – Leta 1949 je izginil tudi sin Toni.
Opis, kako je avtor leta 1987 iskal po Kočevskem Rogu brezno, v katerem so končali svojo pot slovenski domobranci. Iskanje je bilo takrat brezuspešno, vendar je čutil, da hodi po sveti zemlji.
Najpomembnejše misli: – o resnici ni mogoče odločati s preglasovanjem; – sedanji medijski napadi na Cerkev so hujši kot v času totalitarizma; – pismo predsednika države, naj bi se ogibali prepirov, se očitno nanaša le na protikomunistično stran; – pri glasovanju o lustraciji je bila kompletna SLS proti; – da družba ozdravi, mora spoznati, kaj seje zgodilo, popraviti krivice in kaznovati krivce.
Prebivalci breginjskega kota ob koncu vojne in po njej partizanom niso bili naklonjeni in mnogi so emigrirali. Vzroki niso jasni, med njimi pa je gotovo poboj Lovrenčičeve družine septembra 1944.
Domobranci so bili leta 1945 vrnjeni v dvojno smrt. Celo redkih preživelih domovina po skoraj 50 letih ni vedno prijazno sprejela.
Bivši partijski direktorji postajajo lastniki, podjetja propadajo, nova pa nastajajo v tujini.
Razmišljanje o tem, da se po padcu Demosove vlade od Evrope odmikamo, ne pa da vstopamo vanjo.
Ocena. Ne gre ne za “partizansko”, ne za “domobransko” zgodovinarko.
Odlomki iz knjige, ki govori o sodelovanju sovjetske tajne službe z gestapom (npr. ob požigu Reichstaga itd.).
Proslave po Evropi (London, Pariz, celo Moskva, Hrvaška) potekajo v duhu sprave, pri nas pa še vedno traja ideološka diskriminacija.
V begunskem taborišču v Peggezu pri Lienzu je po vojni delovala slovenska gimnazija pod vodstvom ravnatelja Marka Bajuka. Po maturi leta 1947 so se nekateri odpravili na univerzo v Gradec. V taborišču, kjer so živeli, so doživljali pravo “združeno Evropo”.
Življenje v taborišču, kjer so bivali študentje mnogih narodov in kultur, je dalo vsem trdno osnovo za nadaljnje delo.
Misli o knjigi, kije pisana črno-belo in priznava le eno resnico.
O medvojnem protikomunističnem uporu v Enciklopediji Slovenije skoraj ni besede.
Knjiga ni samo osebni dokument časa, ampak tudi dokument zgodovinske vrednosti.
Kritičen pogled na knjigo o partizanskem vojaškem šolstvu, tudi o šolanju članov Ozne, polit-komisarjev …
Sestop z oblasti je bila le taktična partijska poteza. Kritičen pogled na novo nastale stranke, zlasti na SKD po razpadu Demosa.
Prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik. Poboj v Katinskem gozdu.
Ob drugi izdaji knjige Palme mučeništva: slovenska Cerkev bi zaslužila naziv “Cerkev mučencev”.
Opis lastnega doživljanja: pot iz Ljubljane v Kočevje prve dni junija 1945, nato do brezna, rešitev iz njega, skrivanje in prihod v Gorico v začetku aprila 1946.
Govorijo: dr. Franc Zagožen, dr. Jože Pučnik, Lojze Peterle, Marijan Poljšak.
Vaške straže in domobranstvo se zaradi samoobrambe ne morejo šteti za kolaboracijo. Ključna dogajanja v letih 1941-1945.
Vabilo na naročilo zbornika Slovenija v letu 1945.
Politični položaj je tak, daje ostal zaupanja vreden le Janez Janša.
Odgovor na nekatere izjave V. Blažiča v zvezi z domobransko prisego, komunističnim terorjem v letih 1941 in 1942, v zvezi z vlogo partije med vojno, predvsem pa primerjava med Blažičevimi besedami o pobojih med vojno in po njej in med besedami, s katerimi mnogo ostreje obsoja posamezne primere ravnanja protikomunističnih milic. Nesprejemljiva je tudi misel, da so bili v dobi sovjetizacije preganjani mnogi slovenski komunisti.
Zapisi iz dnevnika kulturnega referenta slovenskih domobrancev v Ajdovščini. Govori o dogajanju ob koncu aprila in v začetku maja 1945, o umiku proti Italiji, kjer so jih Angleži sprejemali bolj prijazno kot na Koroškem.