DAM TI KRALJESTVO, SAMO PREDME PADI IN ME MOLI Spoštovani. Danes je prva sobota v juniju. Prva sobota v juniju 81 let od časa, ko se je prav tu, pod Macesnovo gorico in na več sto drugih komunističnih moriščih širom Slovenije odvijal načrt slovenske »končne rešitve«. Ta načrt je prihajal od zla, ki si je za svoje orodje izposodilo z lažnim idealom zapeljane slovenske in druge komuniste. Zapeljane že leta pred tem, ko je postalo jasno, da se v razmerah, ki so vladale takrat, komunisti do tako želene oblasti ne bodo dokopali nikoli, razen če sprejmejo prav to skušnjavo. Ponudbo zla, ki je predpostavljala sistematično čiščenje vseh zaviralcev komunistične totalitarne prihodnosti, tako tistih iz lastnih vrst kot onih iz vrst nasprotnikov, in vse do »končne rešitve« popolnega izničenja zdravega dela slovenskega naroda. Dam ti kraljestvo, samo predme padi in me moli. Organizirano sistematično čiščenje se je najprej osredotočilo na najmočnejše nasprotnike, zato so pod streli atentatorjev prvi padli nacionalni voditelji kot Lambert Ehrlich in ban Marko Natlačen, nato pa se je morija načrtovano širila po deželi nad pokončne lokalne vodje, župane ter ostale klene posameznike in njihove družine. Nad vse tiste, ki so po terenu predstavljali premočno oviro komunističnemu prevzemu oblasti. Ob srhljivih poročilih o nočnem terenskem terorju sta se po slovenskih vaseh sčasoma naselila nelagodje in strah. Zato so se ljudje po podeželju, ki so večinoma hoteli samo v miru živeti, in jih revolucija ni zanimala kaj dosti, ali pa so slutili, da ta ne more prinesti nič dobrega, začeli organizirati v vaške straže. V samoobrambne organizacije torej, ki bi lastne vasi in življenje v njih obvarovale pred revolucionarnimi umori, izginotji, požiganjem, plenjenjem … To je bilo okolje, iz katerega so izšli ti ljudje, preprosti Slovenci, ki so hoteli braniti svoj dom, da bi svoje življenje lahko živeli v miru – najbolj naravna reakcija, kar si jo je mogoče zamisliti. Zaradi vse večje številčnosti in moči so kmalu predstavljali novo nepremagljivo oviro komunistični totalitarni prihodnosti. To njihovo poslanstvo pa se, kot mnoga poslanstva v zgodovini, ob spletu okoliščin ni uresničilo. Ob končnem pomikanju proti Koroški je njihovo vodstvo usodno naivno mislilo, da se bodo skupaj z zahodnimi zavezniki naprej borili proti domačemu komunizmu. Namesto tega so bili z zvijačo razoroženi in vrnjeni na milost in nemilost komunistom. Tudi ob sklicevanju zaveznikov na mednarodno pravo, ki da tako ali tako vojne ujetnike in civiliste najstrožje varuje pred vsakršnim nasiljem. In res naj...

Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin, da bi se ne izneverili etičnemu imperativu resnice, včasih pozabimo na kakšen vidik zla, ki je manj izstopajoč, manj opozarja sam nase, morda je prišel nad naše predhodnike malo pozneje kakor tisto glavno in najhujše – in se zgodi, da na ta vidik ali to stvar manj mislimo. Takšna nekoliko spregledana »podrobnost«, ki nam večkrat uhaja iz zavesti, vendar se je treba k njej vračati, je dejstvo, da je komunistični režim nadaljeval uničevalno, naravnost ubijalsko delo revolucije še v mirnem času, celo v letu 1946. Pretrese nas, ko v zbirki podatkov »Žrtve II. svetovne vojne« Inštituta za novejšo zgodovino (www.sistory.si/ww2) najdemo za leto 1946 nič manj kot 702 žrtvi! Številka nas presune. Izmed teh je 18 žrtev umrlo še zaradi nemškega okupatorja: zaradi posledic koncentracijskih taborišč, izčrpanosti od prisilnega dela ali posledic prisilne mobilizacije. Toda kar 428 ljudi je v letu 1946 neposredno umorila OZNA. Če jim prištejemo še 186 žrtev »neznanega povzročitelja«, žrtve KNOJ in žrtve tedanje Jugoslovanske armade ter nekatere druge kategorije, se število žrtev komunizma med Slovenci v letu 1946, pred 80 leti, povzpne precej nad 500 – verjetno celo nad 600. Ta strašna vrsta imen, moških in žensk, starejših, a večidel mladih, z vseh koncev Slovenije – to strašno sosledje pretrganih slovenskih življenj v domnevno »mirnem« letu 1946 nas mora spomniti, da je število ubitih v letu 1946 skoraj primerljivo s številom tistih, ki so jih revolucionarji pomorili v letu 1942 v času pred začetkom vaških straž, ko so morilsko kolesje revolucije spravili v tek. Pogosto se spominjamo tega začetka grozot; toda potem, ko naj bi bil že čas »miru« in »svobode«, ima leto 1946 skoraj enako mračno smrtno bilanco. Tega se nisem zavedal, dokler nisem šel pregledoval zbirke »Žrtve II. svetovne vojne«. To dejstvo nas sprva osupne; potem pa zagledamo, kakor bi se zabliskalo v temi: da so se komunistična ideja, ljudje, ki so jo nosili, in družbeni sistem, ki so ga postavili, dejansko od začetka do konca bojevali proti svojemu narodu. Komunisti so vodili aktivno vojno proti slovenskemu narodu. Ta vojna se je nadaljevala z ideološkimi in represivnimi sredstvi pozneje in traja vse do danes: v srečnih letih demokratizacije in osamosvojitve Slovenije je za nekaj časa pojenjala; toda odnos politične levice do izvorno demokratičnih političnih sil danes ni normalen politični boj, ampak je to čedalje bolj patološko zanikovanje človeškosti nasprotnika, nekakšno vojno razpoloženje v navidezno mirnem...

Darwinova evolucija Ko je Charles Darwin sredi devetnajstega stoletja (1859) objavil svoje glavno delo O nastanku vrst po naravnem izboru, je Engels navdušeno pisal Marxu: »Pravzaprav je Darwin, ki ga pravkar prebiram, kar čudovit. Teleologija po eni strani doslej še ni bila uničena, to se je zdaj zgodilo.« Darwinov nauk je torej po Engelsovem mnenju iz narave dokončno odpravil pojem Boga kot stvarnika vesolja, zemlje, človeka … Potisnil ga je v polje neznanstvene domišljije, v »pravljice«. S tem naj bi človek postal osvobojen, da s svetom, družbo, naravo in celo s človeško naravo počne, kar hoče. In Marx je v Darwinovem delu takoj spoznal naravoslovno osnovo za svoj materialistični pogled na človeka, družbo in življenje. Zahodna krščanska kultura pa temelji na skoraj tri tisoč let stari svetopisemski modrosti o stvarjenju sveta, ki ni toliko odgovor, kako je svet nastal, kot mnogo bolj, ali je to stvarstvo človeku tuje, sovražno ali pa morda prijazno, saj naj bi ga prav za človeka ustvaril Bog. In res se je ob starodavni svetopisemski zgodbi človek čutil ljubljen in varovan. Še najbolj veličastno potrditev svoje identitete pa najdemo v besedah: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril«. (1 Mz 1,27) Nič ni težje za človeka, kot če mu okolje vztrajno preprečuje živeti po svoji naravi ali da mu celo vsiljuje in od njega zahteva njemu tujo, protičloveško naravo, kot so surova tekmovalnost, krivičnost, nemoralnost, ateizem itd. In prav to se je dogajalo v prejšnjem stoletju – in se na drug način še vedno in še bolj pritlehno dogaja v 21. stoletju. »Končni cilj komunističnega sistema je bila preobrazba človeške narave,« je zapisal Orlando Figes (1959–) in nadaljeval: »Podobno je marksistična filozofija učila, da je človeška narava proizvod zgodovinskega razvoja in jo je zato mogoče preobraziti z revolucijo. Znanstveni materializem Darwina in Huxleyja, ki ga je inteligenca v času Leninove mladosti častila kot versko dogmo, je tudi zagovarjal trditev, da človeka določa svet, v katerem živi. Iz vsega tega so boljševiki sklepali, da lahko njihova revolucija ob pomoči znanosti ustvari novo vrsto človeka.« Ta človek nikakor ni ustvarjen po božji podobi. V njem ni nič trajnega, nič večnega in o njem Immanuel Kant ne bi mogel reči: »Dva čudeža poznam, zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni«. In prav s tem moralnim zakonom se je spopadel komunizem, da bi lahko opravičil nasilno spremembo družbenega reda po svoji zamisli. LGBT...

Kot bi še vedno živeli sredi vojne. Tiste vojne, ki naj bi se tudi v Sloveniji končala leta 1945. Pa se ni! Oblast je namreč prevzela skupina komunistov in jo utrdila z edino dovoljeno stranko – Zvezo komunistov, in s sovraštvom do vseh drugih.V svoji novi knjigi (Komunistični strah v gatah) Jože dežman navaja naslednje značilnosti povojnega komunizma: laž, zapoved molka, ovaduštvo, sovraštvo do Cerkve, lahkotnost ubijanja, medsebojno obračunavanje pa tudi pijančevanje, nerazmišljanje (niso brali), konstitutivno središče njihove ideologije pa sta bila zločin in dolžnost sovraštva. Če nisi sovražil, nisi bil komunist! In tudi v sedanji slovenski politiki je vedno novo ustvarjanje »fašistov« znak, da je sovraštvo kot osnovno načelo delovanja še vedno prisotno.Med vojno in po njej smo doživeli grozljiv način uveljavljanja revolucionarne oblasti: mučenje in pobijanje fantov in mož, žena, deklet in otrok ter celih družin. Ne vemo, zakaj. Komu v čast. In zakaj na tako bestialen način in v takem številu. Deset procentov najbolj ustvarjalne moške populacije, stare 18 do 35 let. Tako početje ne pusti tragičnih posledic le na žrtvah, ampak tudi na organizatorjih in izvajalcih.V ljubljanskem psihiatričnem dispanzerju se je v letih 1954–1983 zdravilo najmanj 2076 nekdanjih partizanov, to je 10 odstotkov vseh, glede na stanje z dne 1. avgusta 1944. Polovica (1039) s klinično sliko nevroze, 576 alkoholikov in med njimi 65 z alkoholno psihozo, 461 pa z drugimi duševnimi motnjami.Psihiater Janko Kostnapfel je bil eden redkih, ki mu je povojna oblast zaupala zdravljenje te populacije. V knjigi Z vojno po vojni je opisal vrsto primerov, kakšno psihično tragedijo je v teh ljudeh pustilo bestialno pobijanje ujetnikov, civilistov, žena in otrok.Znana je tudi vrsta posameznih izpovedi in opisov. Naj v ilustracijo navedem le naslednje: prof. dr. Jože Trontelj je leta 2011 v govoru na Ptuju povedal:»Zločin je prizadel tudi nekatere od tistih, ki so ga zaukazali. Vem za intimno tožbo znanega revolucionarja – o njem je bilo rečeno, da je imel hudo okrvavljene roke. Dolžnost varovanja zdravniške skrivnosti mi prepoveduje, da bi povedal imel. 'Vsako noč prihajajo … Oni, ki sem jih dal pobiti … Hudo je. Vsako noč mi prihajajo pred oči in me mučijo. Bojim se umreti. Čakajo me …'«Albert Svetina je v svoji izpovedni knjigi Od osvobodilnega boja do banditizma (2011, str. 342n.) zapisal:»Ko sem bil po dolgih letih prvič v Sloveniji (leta 1963), sem v Ljubljani obiskal tudi Franca Pokovca – Pokija (ki je bil že leta 1941 likvidator...

TEHARJE Nedelja, 4. oktober ob 11 uri. ORLOV VRH Nedelja, 8. november 2026 (ob 9.30 v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani sveta maša, ob 11. uri na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu molitev) PRETEKLI DOGODKI: Križev pot v Rogu nedelja, 8. marca, organizira Župnija Kočevje občni zbor NSZ sobota, 21. marca romanje v Vetrinj sobota, 23. maja Kočevski Rog sobota, 6. junija Stari Hrastnik nedelja, 21. junija Šentjošt nedelja, 28. junija

Sorica, 9. november 2025 Spomin na pobite si v srcih živih in zvestih utre pot v sedanjost. Tako ste v Sorici pred desetimi leti postavili to farno spominsko ploščo, da pričuje o katastrofi, ki je zadela vasi pod Ratitovcem po koncu vojne. Od takrat do danes ste prizadevno poizvedovali naprej in izvedeli še za druge trpine, ki so izginili. Skupaj 24 pobitih in izginulih – 24 globokih ran v družinah in domačijah. Sorica, Torka, Zabrdo, Ravne, Zgornje Danje in zlasti Spodnje Danje, od koder so odpeljali vse moške. Vzeli so jih in nihče jih ni več videl. Po pričevanju domačih so jih večidel odpeljali na Škofjeloški grad. V času vojne so bili ti vaščani nenehno med tnalom in nakovalom – med partizani in Nemci. Partizani so prihajali po hrano in jo vedno dobili, čeprav so ljudje živeli v revščini; če je niso dobili, so hrano oblastno vzeli; leta 1943 so odpeljali okrog 60 glav živine, celo breje živali, tako da so spodrezali obstoj na kmetiji. Takrat so dajnarski kmetje v stiski vzeli od Nemcev nekaj pušk, vendar jih niso nikoli uporabili, čeprav so pozneje na ukaz Nemcev prihajali v stražno postojanko v Sorici. Toda vsakemu boju s partizani so se izogibali. V dogovorih med partizani in Nemci so domačini sodelovali, da bi se izognili spopadom. In res jim je uspelo, da na širšem območju soriške župnije ni bilo večjih spopadov. Za plačilo so jih po vojni komunisti obtožili izdajstva in jih pomorili. V prizadetih vaseh so družine brez očetov in bratov obupavale v stiski. Skoraj 700 let po prihodu njihovih prednikov s Tirolske so vaščani pod Ratitovcem tu živeli, se poročali v okolici in se ukoreninili, si z izjemnimi napori izborili od narave gorske pašnike in majhne njive, kjer je bilo treba znati preživeti. V zahtevnih gorskih razmerah brez moških ni bilo mogoče preživeti na kmetiji. In kot da ni bilo dovolj, da so jim pobili može, so komunisti obtožili družine pobitih, češ da so Nemci, in ob koncu leta 1945 več kot 90 žensk in otrok v velikem snegu izgnali v Avstrijo. Nekateri otroci so morali ostati doma – brez staršev, družine so bile razbite. Pozneje so se lahko vrnili, nekateri po več letih, na uničene, izropane domačije. Trpljenje se je nadaljevalo v povojnih letih, zlasti nad nemočnimi otroci, ki se nikoli niso mogli rešiti zmerljivk, da so njihovi domači pomočniki okupatorja, izdajalci, »belčki« ipd. Bilo je otroštvo brez očetov in bratov; –...

Ob molitvi za žrtve revolucije. Škofja Loka, kostnica pri Lipici30. oktober 2025 Kadar mislimo na mrtve, se moramo duhovno povzpeti nad plitko površje svojega vsakdanjega delovanja. O mrtvih ne govorimo enako kakor o vsakdanjih rečeh. Še posebej, če so ti mrtvi pretrpeli pred svojo smrtjo strašno mučenje, največjo osamljenost agonije na Škofjeloškem gradu ali v kraškem breznu, počasno smrt pod težo trupel. Če hočemo misliti na njih, moramo premagati samoljubje svojega malega življenja in stopiti v globlji, resničnejši okvir svojega bitja, kakor smo bili ustvarjeni. Šele takrat se moremo odpreti usodi naših mučenih in pobitih, šele tedaj si moremo vsaj predstavljati njihovo skrajno bolečino, njihovo zadnjo samoto. Čutimo, da je v tem spominjanju nekaj pomembnega: da s spominom pritrdimo vrednosti njihovih mladih življenj, tako krivično pretrganih. S spominom na naše pobite pa pritrdimo tudi tradicijskemu slovenskemu svetu, ki je te fante izoblikoval in ki so ga hoteli ohraniti ter ohraniti v njem sebe in svoje. Verjamemo, da je velika večina teh fantov v božjem naročju in je v večnosti njihovo življenje ohranjeno v najbolj popolni meri. Pravo nasprotje pa je njihov položaj v današnjem slovenskem času. Ko moramo pohvaliti sektor za vojna grobišča pri MORS, pa lahko le obžalujemo stvari, ki so odvisne od Vlade, nas žalostijo in jih ne bom ponavljal. Le dvoje je treba poudariti. Pol leta je minilo, kar je država prepeljala posmrtne ostanke pobitih iz Kočevskega Roga v kostnico tu pri Škofji Loki. Obljubili so, da bodo poskrbeli za njihov dostojen pokop. Predstavniki svojcev pobitih imamo pravico zahtevati, da jih pokopljejo v skladu z našimi željami in izročilom. Želimo, da jih pokopljejo v Ljubljani na Žalah ali na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu, v središču slovenske države, ki jih mora sprejeti kot svoje. In druga stvar, ki jo je treba ponavljati: da bi slovenska država pobite domobrance in druge žrtve revolucije sprejela kot svoje, jim je treba pred pogrebom s slovesno izjavo Državnega zbora povrniti dobro ime. Pieteten pokop pomeni, da država Slovenija o teh žrtvah pove, da so bile pobite brez sodbe in da veljajo za nedolžne. Ta povrnitev dobrega imena je bistveni del, saj je nedopustno, da se jih pokoplje pod goro klevet o izdajalstvu. Brez povrnitve dobrega imena pobitim bi bil pokop le nova, velika prevara. Kot smo izvedeli, je sedanja vlada pripravljena, da glede tega prezre vse zahteve svojcev in Cerkve in da še pred volitvami žrtve pobojev pokoplje, s Cerkvijo ali brez Cerkve. Kaj bi tej ekstremni predrznosti...

Dragi prijatelji, dragi romarji, zbrali smo se ob kraju, ki je pred osemdesetimi leti postal slovenska Kalvarija. Kraj, kjer se je zlo udejanjilo zunaj vsake človeške predstave o zlu. Tu je zlo zadihalo s polnimi pljuči in si dalo duška, »kot  ga oko še ni videlo in uho ni slišalo« (1 Kor 2,9). Koliko je bilo teh, ki so jih zvezanih rok odpeljali na bližnja in bolj oddaljena morišča, najbrž nikoli ne bomo izvedeli. Storilci so se potrudili, da za storjenim zločinom ne bi ostala nobena sled; na mrtve so nasuli tone smeti, nad njimi zgradili ceste, z dinamiti zasuli jame in nanje zasadili smreke. Tisti, ki so zaukazali ta strahoten zločin, ki je rodil prek sedemsto morišč, so zapovedali molk. Tu, v tej zapovedi molka sta se našla rabelj in žrtve - tiste, ki so preživele. Ne eden ne drugi nista smela spregovoriti. Prižgana svečka v bližini krajev nedoumljivega zločina je pomenila nedopusten zločin zoper zapovedan molk. Kakšno moro so nosili v sebi tisti, ki so dan za dnem pred brezni ali rudniškimi jarki streljali na nedolžne, razgaljene žrtve, toda ko je prišla svoboda, o tem niso smeli spregovoriti. Niti besede o tem, da jih od notri razjeda zločin, ki ga morda niti niso hoteli. In vendar so ga storili. Nikomur se niso smeli potožiti, niti ne prositi odpuščanja tistih, ki so zaradi tega zločina izgubili svoje najbližje. Slutili so, da bi bili, če bi spregovorili, tudi sami deležni oznake »izdajalec«, ki jih je komunistična revolucija lepila tistim, ki jih je pošiljala v smrt, da bi bila njihova smrt v očeh ljudi bolj sprejemljiva. V strahu so se ozirali čez ramo, ponoči si niso upali zapreti oči, ker če so jih, so se pred njimi pokazale svetle, žive in odpuščajoče oči teh, ki so bili poslani v smrt. »Bili so to dolgi trenutki, prava večnost. Čakajoč na smrt sem napravil še enkrat obračun svojega življenja in odpustil svojim morilcem«, je zapisal 19-letni študent Vladimir le nekaj mesecev po tem, ko se je uspel rešiti iz jame smrti. Redki so bili, ki so se uspeli rešiti iz tega zla. »Zakaj ravno jaz – na to nimam odgovora«, je dejal pokojni Janez Zdešar, ki je doživel grozo teharskega koncentracijskega taborišča. »Morda prav zato, da sem potem lahko pričal vsa desetletja, najprej v tujini, o resnici v domovini. Bog je hotel nekoga, ki bo povedal, kako je bilo; nič več in nič manj«. Nič več...